The Changeling (1980)

Rating: 8 out of 10.

Ameriški dramatik Russell Hunter (1929 – 1996) je za časa svojega življenja med drugim bival v odročni vili v ameriškem Denverju, kjer je odkril dnevnik pokojnega invalidnega otroka, katerega so starši zaprli v majhno podstrešno sobo, glas umrlega dečka pa naj bi Hutnerja vodil do lokacije, kjer je bilo zakopano njegovo okostje. Ta nenavadna izkušnja predstavlja navdih za kultno nadnaravno dramo The Changeling, ki bi si oznako posneto po resničnih dogodkih morebiti celo zaslužila; Hunter je tokrat John Russell (George C. Scott), skladatelj, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri izgubi ženo in hčerko, zateče v glasbeno ustvarjanje in pri iskanju navdiha poišče pomoč zgodovinskega društva, ki mu priskrbi bivanje v odmaknjeni vili. Kmalu po njegovem prihodu se v hiši začnejo odvijati nenavadni dogodki, ki ga vodijo do šokantnega razkritja temačne preteklosti vile. The Changeling mnogi uvrščajo med najboljše nadnaravne grozljivke vseh časov, kar je vsekakor zaslužena oznaka; režiser Peter Medak s pomočjo močnega scenarija in subtilnega pristopa do počasnega grajenja groze ustvari atmosferično strašljivko, ki v elemente klasične zgodbe o duhovih vloži presenetljivo emocionalno zgodbo o prebolevanju in iskanju notranje odrešitve, ki bi trpečemu človeku pokazala pot v prihodnost. Filmu je v veliko pomoč tudi znova odlični veteran Scott, ki odigra za žanr grozljivk neobičajno vlogo racionalnega človeka, ki vdor nadnaravnega dojema kot vsakdanji pojav, seveda pa ne smemo pozabiti na cel kup ikoničnih prizorov, med drugim s premikajočim se invalidskim vožičkom in poskakujočo žogico, ki glavnega junaka opominja na bolečo preteklost. The Changeling je odlična staromodna zgodba o duhovih, ki je gledalec zlepa ne pozabi.

Black Christmas (1974)

Rating: 8 out of 10.

Mnenja o tem, kdaj se je znotraj žanra filmskih grozljivk rodil t.i. slasher, so deljena; nekateri so mnenja, da je ta podžanr rodila Hitchcockova klasika Psycho, mnogi pa ob omembi besede slasher najprej pričakovano pomislijo na uspešnici Halloween in Friday The 13th. Toda nekaj let pred zadnjima dvema filmoma se je pojavil še eden, ki je mnogo let ostajal (krivično) spregledan; Black Christmas v režiji Boba Clarka iz leta 1974 je nekakšen dedek slasherja, saj je prvi uporabil elemente, ki so bili kasneje reciklirane v praktično vsaki filmski klavnici iz 70., 80. in celo 90. let. Naslovu filma primerno se zgodba odvija v božičnem času in spremlja skupino razposajenih študent, ki živijo v najemniški hiši in postanejo tarča neznanega zalezovalca, ki jih sprva nadleguje z obscenimi telefonskimi klici, vendar pa kmalu zatem vlomi v njihovo hišo in začne pobijati eno za drugo. Black Christmas je podobno kot kasneje Halloween slasher, ki se ne zanaša na ekscesno prelivanje krvi in groteksno nasilje, ampak se posveča grajenju izredno temačne atmosfere in počasnemu suspenzu, ki je še posebej izrazit v prizorih, kjer gledalci spremljamo dogajanje skozi oči antagonista. Clarkov film je tako čudovito subtilen, misteriozen in dvoumen, saj ves čas namerno ohranja nedorečenost zgodbe, kjer tudi zlikovčevi motivi in celo identiteta ostajajo prepuščeni gledalčevi interpretaciji, kombinacija vseh teh elementov pa ustvari nepozabno klasično srhljivko, brez katere zgodovina žanra ne bi bila ista. Omeniti še velja pristne igralske predstave, simpatične humorne vložke ter preproste, vendar dovolj všečne like, ki dogajanje naredijo še bolj dramatično. Black Christmas resda nekoliko zaostaja za prihodnjimi klasikami kot je Halloween, vendar je še vedno pionirski slasher, ki bo brez kančka dvoma navdušil oboževalce žanra.