70. leta so bila do oboževalcev filmskih grozljivk hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. To desetletje je namreč zaplodilo dve nepozabni “horror” ikoni, ki sta se močno ukoreninili v zavest sodobne popkulture; najprej je leta 1973 klasika The Exorcist postregla z demonom obsedeno deklico Reagan (v odlični predstavi Linde Blair), tri leta kasneje pa je sledil nov šok v obliki okultnega trilerja The Omen, ki je presegel že tedaj sila klišejsko demonsko obsedenost in predstavil lik satanovega otroka Damiena. Tega posvojita ameriški ambasador (Gregory Peck) in njegova žena (Lee Remick) in Damien se sprva razvija kot povsem običajen otrok, toda ob bližajočem se šestem rojstnem dnevu se začnejo stopnjevati nenavadni dogodki, ki naj bi bili povezani z Damienovo skrivnostno preteklostjo. The Omen z mnogimi nesubtilnimi namigi (Damien se recimo rodi 6. junija ob 6. uri zjutraj) dokaj hitro razkrije spoznanje, da je glavni junak plod Satana, vendar pa se moč filma skriva v unikatnih načinih, kako Damien počasi, vendar vztrajno postaja seme zla. Režiser Richard Donner se poslužuje praktičnih efektov, ki so pospremljeni z izvrstno strašljivo glasbo, tudi najbolj pretirane scene (npr. napad opic v živalskem vrtu, katere vznemirja Damienova prisotnost) pa so izpeljane z dobršno mero prefinjenosti in bizarne prizemljenosti. Film sicer nikoli ne doseže kompleksnosti in strašljivosti klasik tipa The Exorcist, prav tako pa se zdi, da bi se glavni junaki z nekaj zdrave pameti lahko izognili najhujšemu. Odlični igralski ansambel, mnogi napeti prizori in uravnotežena epskost in realizem naredita iz filma The Omen eno boljših prestavnic žanra okultnih grozljivk.

Do leta 1999 sta režiser Tim Burton in igralec Johnny Depp postala neločljiv duet, ki je s pomočjo Burtonovega izvrstnega občutka za gotsko estetiko ter Deppove determinacije igranja ekscentričnih likov svoje časa rojevala nemalo filmskih mojstrovin. Mednje se uvršča tudi eden od najboljših produktov njune naveze, gotska grozljivka Sleepy Hollow, sicer zelo svobodna adaptacija znamenite pripovedke Washingtona Irvinga, ki pripoveduje zgodbo o legendi brezglavega jezdeca, sicer nekdanjega krvoločnega plačanca, ki se vrača iz onostranstva, da bi našel svojo glavo in z njo “varno” odpotoval v pekel. Burtonov film se sicer drži izvirne mitologije Irvingove pripovedke, vendar tej doda tudi elemente detektivke in družinske drame; glavni junak je namreč ekscentrični policijski inšpektor Ichabod Crane, ki odpotuje v vasico Sleepy Hollow, da bi raziskal serijo brutalnih umorov, za katerimi naj bi stal omenjeni brezglavi jezdec. Četudi se Burton odloči za bolj konvencionalno in romantično verzijo legende o brezglavem jezdecu, to njegovih oboževalcev ne bi smelo preveč motiti, saj je Sleepy Hollow eden od njegovih najboljših filmov nasploh. Nasploh se zdi, da se Burton v žanru gotskih strašljivk počuti najbolj doma in zato ni presenetljivo, da gledalca navduši s prepričljivo temačno atmosfero, razkošno vizualno podobo ter odličnim igralskim ansamblom, kjer dominirata predvsem Depp in Christina Ricci v vlogi netipičnega “ljubezenskega interesa” za glavnega junaka. Zgodba se bo morebiti nekaterim zdela preveč po nepotrebnem zapletena, prav tako pa je težko reči, da vsi liki dobijo dovolj časa za razvoj (predvsem romantična zveza med Deppom in Riccijevo bi si zaslužila več pozornosti), toda kot celota je Sleepy Hollow tisti Burton, na katerega čakamo že več desetletij. Upamo le, da se bo kmalu vrnil na stara pota.