Celovečerni prvenec Davida Lyncha, sicer pionirja modernega filmskega surrealizma, je zaradi denarnih težav nastajal kar dobrih pet let. Kljub mnogim negativnim odzivom s strani potencialnih financerjev ) je Lynch ves ta čas ostal zvest mračni viziji filma, ki je bolj osebna kot se zdi na prvi pogled. V času nastajanja te moreče črnobele klasike je Lynch doživljal ogromen strah pred očetovstvom, zato je njegov prvi film hkrati tudi najbolj intimen ter pod plastjo izrazitega simbolizma dokaj zgovoren. Zgodba je postavljena na neimenovani planet, ki pravzaprav spominja na okolje industrijskih mest in tu spoznamo glavnega junaka Henryja, tovarniškega delavca, katerega življenje se obrne na glavo, ko njegovo čustveno nestabilno dekle rodi grozljivo iznakaženega novorojenčka, ki poleg tega po cele dneve in noči žalostno tuli. Ne mine dolgo, ko začne Henry izgubljati razum, svet okoli njega pa se spreminja v nekaj, kar spominja na nočno moro. Eraserhead lahko razumemo kot provokativen vpogled v tisto plat očetovstva, ki jo mnogi v stanju popolne evforičnosti in čestitk prezrejo; neprespane noči, ki se kar nočejo nehati, strašljiv občutek, da si postavljen v vlogo nosilca odgovornosti za malo bitje in nezmožnost soočanja z lastno eksistenco, ki ni več zreducirana zgolj na izvajanje službenih dolžnosti. Lynch te občutke več kot zgovorno prikaže v pričujočem filmu, ki zadane v polno z morečo atmosfero hladnega industrijskega okolja, črnobelo fotografijo, kjer črna večkrat dobesedno pogoltne belo barvo in tesnobnostjo majhne sobice, kjer se odvije večina dogajanja. Eraserhead je perfektna vizualna intepretacija negotovosti in strahov svežega očetovstva.

Ob filmih na temo odvisnosti od mamil skoraj vedno pomislimo na temačne brutalne drame kot so Christiane F. ali pa Requiem for a Dream in iz tega vidika je kultna črna komedija Trainspotting, posneta po istoimenskem romanu škotskega literarnega posebneža Irvina Welsha in v režiji Dannyja Boyla, toliko bolj unikatna in predrzna. Pričujoči film namreč ni zamišljen kot neposredna moralna tragedijda o nevarnostih jemanja drog, ampak ima nekaj, kar si veliko filmov o odvisnostih ne upa izpostaviti; smisel za humor. Film ponuja vpogled v heroinsko podzemlje mesta Edinburgh in v ospredje postavi mladega narkomana Marka (Ewan McGregor v eni od svojih najboljših filmskih vlog), ki dneve preživlja v umazanih stanovanjih, kjer se zadeva s svojimi enako zblojenimi in neperspektivnimi prijatelji. Kljub temu pa se Mark na lepem odloči očistiti, kar pa s seboj prinese nove življenjske izzive; če je v heroinski omami doživljal najboljši orgazem na svetu pomnožen z 10 tisoč, je kot trezen narkoman obsojen na sprejamnje pomembnih življenjskih odločitev in kronični dolgčas. Trainspotting je odštekan film, ki s svojim naspidiranim tempom, pogosto absurdnimi vložki, vrhunskimi igralskimi predstavami, pristnimi dialogi v škotskem narečju ter zvrhano dozo pristnega škotskega črnega humorja simulira občutke kaosa in norosti, ki spremlja heroinskega odvisnika na poti k ozdravitvi in Boyle to izkušnjo še dodatno obogati z odlično glasbo, prebrisano montažo ter domiselnim vzdušjem, ki venomer lovi ravnotežje med socialnim realizmom in odbito grotesko. Navkljub mnogim smešnim trenutkom pa je zmotno trditi, da film heroinsko odvisnost obravnava kot nekaj lahkotnega ali pa to celo glorificira, saj je Markovo potovanje pospremljeno z bridkimi spoznanji in tragičnimi trenutki (še posebej srce parajoč je prizor z dojenčico, ki umre zaradi lakote, medtem ko se njena starša brigata zgolj za naslednjo dozo heroina), ki gledalca opomnijo na srhljive posledice takšnega načina življenja. Trainspotting je film, ki resda venomer hodijo na meji med duhovitim in odvratnim, vendar obe plati prikazane zgodbe kompetentno zlije v nepozabno gledalsko izkušnjo.