Oliver Stone se je do začetka 90. let že izkazal kot drzen filmar, ki je samozavestno seciral nekatera najbolj kontroverzna poglavja zgodovine severne in srednje Amerike; državljanska vojna v Salvadorju, ameriška vojaška intervencija v Vietnamu in glorifikacija pohlepa na Wall Streetu. Toda nihče ni pričakoval, da se bo z epskim političnim trilerjem JFK lotil verjetno najbolj zloglasnega atentata v zgodovini človeštva; atentata na 35. ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki naj bi 22. novembra 1963 padel pod streli nekdanjega marinca Leeja Harveya Oswalda. Poudarek na naj bi, saj so bile uradne razlage dogodka preveč meglene, kontradiktorne in polne bizarnih naključij, kar je posledično vodilo do množičnega navala teorij zarote, ki pa nikoli niso bile (vsaj uradno ne) dokazane. Stonov film, ki je napolnjen z prvorazrednim igralskim ansamblom (Kevin Costner, Gary Oldman, Tommy Lee Jones, Joe Pesci, Kevin Bacon, Sissy Spacek), se osredotoča na idealističnega okrožnega tožilca Jima Garrisona, ki ni verjel uradnim razlagam dogodkov usodnega dne in začel verjeti, da Oswald ni bil edini vpleten v atentat, ampak naj bi tega organizirali najvišji predstavniki tedanje ameriške oblasti. Stone z obrtniško spretnostjo, menjavo barvnih filtrov, pogostimi časovnimi preskoki, odličnimi dialogi ter presenetljivo hitrim tempom – vsaj za takšen tip zgodbe, ki temelji na besedah, ne pa “akcijskem dogajanju” – gledalca seznani z nekaterimi ključnimi elementi zarote, ne da bi ob tem izpadel kot vročekrvni paranoik. JFK je sicer film, ki ne uspe neposredno dokazati, kdo je v resnici stal za Kennedyjevim atentatom, ampak to tudi ni njegov namen; Stonov film je treba intepretirati kot polemični esej, ki želi informirati gledalca, ne da bi z njim politično manipuliral. Eden najpomembnejših filmov 20. stoletja in biblija za vse oboževalce teorij zarote.

Celovečerni prvenec večnega filmskega provokatorja Darrena Aranofskyja izhaja iz predpostavke, da je v resničnem svetu moč najti ravnovesje med neracionalnim in nepopolnim ter strogo določenim numerološkim zaporedjem, za katerim se skriva globji pomen oz. velika resnica o človeštvu. S to navidez nemogočo nalogo se ukvarja brezposelni matematik Max (Sean Gullette), ki boleha za obliko t.i. samomorilskih glavobolov, paranojo, pogostimi halucinaciji in (zaenkrat) blagimi znaki shizofrene bolezni. Večino dneva preživi za svojim računalnikom, s katerim želi predvideti finančno stanje na borzi, toda aparat se nekega dne pokvari in navidez naključno natisne 216 – mestno število, kateremu Max sprva ne posveča velike pozornosti, vendar pa po srečanju s predstavnikom judovske verske skupnosti ugotovi, da se za izpisanimi števili skriva globji pomen, morebiti celo – vsaj po judovskih prepričanjih – neizgovorljivo ime Boga. Pi je film, ki ga je težko opisati na preprost način; gre za kombinacijo matematičnega trilerja, psihološke srhljivke in kriptične filozofske drame o obstoju človeštva skozi formulo numerologije, ki vodi prepričanje, da vsako število nosi pomen, kar je nenazadnje tudi izhodišče judovske svete knjige Tore. Z minimalističnim pristopom, grobo črno-belo fotografijo ter unikatno zmesjo naturalističnih in teatralnih igralskih predstav nas Aranofsky odpelje za stene paranoidnega uma in vzpodbudi gledalca k razmisleku o pomenu števil in kako njihov obsoj prispeva k ohranjanju ravnovesja. Seveda velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izrazito temačnega noirovskega tona in enigmatične pripovedi, za katero je potrebno imeti vsaj osnovno razumevanje judovskega verskega izročila in matematičnih operacij. A tisti, ki boste tej nesporni klasiki 90. let dali priložnost, vas na koncu poti čaka katarzično spoznanje o tem, da o svetu vemo mnogo manj, kot si želimo priznati na prvi pogled.