David Morrell je leta 1972, na vrelišču ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, izdal roman First Blood, ki je prikazoval zgodbo travmatiziranega vojnega veterana in klateža Johna Ramba, ki v majhnem podeželskem mestecu trči ob odločnega šerifa Teasla in se z njim spusti v konflikt, zaradi katerega začne za seboj puščati kopico trupel. Morrellov roman, ki je sicer poln grafičnega nasilja, se je dotaknil problematike težavnega eksistencialnega položaja vietnamskih veteranov, ki jih je ameriška javnost, tedaj že pošteno naveličana vse bolj razvlečene in krvave vojne v Vietnamu, obravnavala kot brezčutne morilce žensk in otrok ter potisnila na rob družbe. Dobrih deset let kasneje je bil roman deležen tudi filmske adaptacije v režiji Teda Kotcheffa, v vlogi Ramba pa je nastopil Sylvester Stallone in pomagal ustvariti eno od največjih ikon akcijskega filma, ki je kasneje nastopila še v štirih filmih. Kotcheffov film bi lahko označili za konvencionalno in za širše občinstvo bolj sprejemljivo adaptacijo sicer izredno nasilnega in temačnega romana, saj se poslužuje mnogih sprememb kot so bolj empatični potret tramvatiziranega Ramba, odsotnost brutalnega nasilja (Rambo v filmu ubije zgolj enega policista, pa še to ponesreči) ter osredotočenost na hollywoodsko akrobatsko akcijo, ki si med drugim podredi družbeni komentar. Toda vse te spremembe ne predstavljajo nič slabega. First Blood je še vedno neverjetno vznemirljiva, napeta in dramatična akcijska drama, katerega vpliv na razvoj žanra akcijskih filmov je nemogoče zanikati (nenazadnje je film zaplodil eno najbolj priljubljenih franšiz akcijskih filmov vseh časov), hkrati pa gre za enega od redkih akcijskih filmov, ki nasilja ne izrablja v namene serviranja spektakla, ampak prikaže njegovo destruktivno naravo in tragične posledice, v čustvenem epilogu pa razgali tudi brezizhodnost veteranov, ki bi radi ubežali senci vojne, vendar pa ta še vedno traja. Nedvomno eden najboljših akcijskih filmov vseh časov.

“Hiše gorijo, ljudje umirajo, prava ljubezen pa je večna.” Četudi se koncept večne ljubezni zdi nekoliko prežvečen in nerealen, je nemogoče zanikati, da med nekaterimi resnično obstaja tako močna ljubezenska vez, ki se ne pretrga za nobeno ceno. To velja tudi za rockerja Erica Dravena in njegovo zaročenko Shelly, med katera pa poseže kruta usoda; tolpa njega umori, njo pa brutalno posili in pretepe, da kasneje v bolnišnici podleže poškodbam. Leto dni kasneje pa se Eric vrne v svet živih s pomočjo nadnaravne vrane, ki mu nakloni nesmrtnost in hkrati priložnost, da se maščujem tistim, ki so mu uničili življenje. The Crow je temačna, nasilna in shakespearijansko tragična superherojska rock’n’roll opera, ki prepleta motiva romantične morbidnosti s klasičnim motivom maščevanja po principu “zob za zob”. Okvirna zgodba resda ne postreže z večjimi presenečenji in gledalca pripelje do pričakovanega epiloga, toda pot do tja je vsekakor razburljiva, vzdušna in predvsem polna nenavadnega šarma, ki ga izžareva predvsem glavni igralec Brandon Lee, sicer sin legendarnega Bruca Leeja. Brandon je žal med snemanjem filma zaradi tragične nesreče umrl star komaj 28 let, a v tolažbo nam je vsaj to, da ga je njegov labodji spet ponesel med legende. Še posebej zaradi tega, ker je Brandon eden od glavnih razlogov, da se film drži nad površjem tudi v najšibkejših trenutkih (teh sicer ni veliko, pa vendar). Njegova karizma, šarm, všečna temačna sentimentalnost in zbadljiv humor dominirata v prav vsakem prizoru in med ogledom bo marsikdo žalostno pomislil, kako velika zvezda bi lahko Brandon postal, če bi za to imel več priložnosti. A kot že rečeno; v tolažbo nam je to, da je zaigral v enem najbolših superherojskih filmov vseh časov, ki je drzen, poetičen, napet in uspe predstaviti mračno umetniško besedo Williama Shakespearja in Edgarja Allana Poeja tudi sodobnemu občinstvu. Navkljub vsemu nasilju in brutalnosti pa je The Crow v osnovi film o moči večne ljubezni, ki jo še tako surova realnost ne more uničiti. Z drugimi besedami; The Crow je superherojski film, ki veliko pokaže, hkrati pa tudi veliko pove, kar pa za večino dandanašnjih izdekov v omenjenem žanru žal ne moremo trditi.