Vampirizem je v žanru filmskih grozljivk pogosto obravnavan kot nekaj dobesednega oz. kot strogo fizična nevarnost, le redkokdaj pa je obarvan z izrazito metaforično noto. Legendarni režiser Abel Ferrara, ki je sicer že od nekdaj znan kot nekonvencionalni filmski umetnik, z izdelkom The Addiction predstavi svoj unikatni prispevek k vampirskemu žanru, le da je ta bistveno bolj enigmatičen in metaforičen; minimalistična psihološka grozljivka se namreč osredotoča na koncept povezovanja vampirjev z eksistencialnim položajem odvisnikov in njihovih vsakdanjih borb s samim seboj. Takšna je tudi glavna junakinja Kathleen (fenomenalna Lili Taylor), študentka filozofije, ki jo nekega večera napade skrivnostna vampirka Casanova in ji nakloni prekletstvo v obliki hudega apetita po pitju krvi. Ferrara sledi naslovu filma in Katheelenino novo življenje predstavi kot brezkompromisno krut in nenavadno dokumentarističen padec na dno, kjer je upanje nedosegljivo in človek postane zgolj bleda senca samega sebe, nekakšna pomilovanja vredna lupina. Še nikoli prej gledalci nismo imeli priložnost uzreti filma, ki bi vampirje tako prepričljivo približal resničnosti, da se lahko do določene mere identificiramo z njihovo duševno stisko. Tu ni prostora za romantične vampirje tipa Drakula, ampak za duševno šibke duše, katerih življenje postane podaljšana roka smrti in trpljenja. Z grobo črno-belo fotografijo, odličnimi igralskimi nastopi, strašljivim urbanim ozračjem ter zgoščeno zgodbo uspe The Addiction zadovoljiti apetite predvsem zahtevnejših oboževalcev filmskih grozljivk. Izrazito fatalistični oz. negativni ton ter metaforične analize vampirizma bodo morebiti koga dolgočasile, ampak Ferrara nikoli ni bil filmar, ki bi se podrejal širšemu občinstvu. Sprejmi ali pusti; pri njem ti ostaneta zgolj ti dve možnosti.

Že po nekaj minutah psihološke grozljivke Dark Waters je jasno, da ne gre za običajni žanrski izdelek. Režiser in scenarist Mario Baino namreč ne kaže toliko interesa za razvijanje zgodbe preko dialogov, ampak predvsem z grotesknimi podobami, temačno fotografijo ter obrazno mimiko igralcev. Zato ne preseneča, da film “spregovori” šele po dobre četrt ure, kar pa je v bistvu premetena odločitev, saj zgodba pred nami ne potrebuje dialogov, da izlušči svoje bistvo. Okvirni zaplet je dokaj preprost; mlada ženska prispe na zlovešči otok in skuša odkriti, zakaj je njen pokojni oče razdal ogromno svojega bogastva za tamkajšni skrivnostni samostan. Kar sledi, je hiter padec v brezno norosti, ki začne luščiti plasti težavne preteklosti glavne junakinje. Glavni adut pričujočega filma je njegova atmosfera, ki ne bi mogla biti bolj grozeča, tesnobna in vzdušna. Baino je pri filmu jemal veliko inspiracije iz starih gotskih romanov ter klasičnih kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, vse to pa je še dopolnil z ogromno verske ikonografije, strašljivo glasbo in že skoraj abstraktnimi podobami, ki razbijajo mejo med resničnostjo in vročičnimi halucinacijami. Dark Waters morebiti res nekoliko šepa pri igralskih predstavah, ki so v najboljšem primeru povprečne, toda film se odkupi s prijetnim spoznanjem, da Baino in njegova ekipa več kot očitno vedo, kaj počnejo in gledalca popeljejo na enega najbolj vznemirljivih, morbidnih in strašljivih filmskih potovanj. Okusna in temačna strašljivka za oboževalce starošolske groze.