Po fiasku z ZF eposom Dune, ki je skoraj pokopal njegovo kariero, se je David Lynch s svojim naslednjim celovečercem, romantičnim neo-noir trilerjem Blue Velvet, vrnil k tistemu, kar zna najbolje; razbijati namišljeno idilo ameriških predmestij skozi pogosto groteskne podobe, mešane s sladko nostalgijo 50. in 60. let. Nenazadnje to nakaže že z uvodnim prizorom, kjer nas kamera popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in potlačene čustvene trvame, ki čakajo gledalca v naslednjih dveh urah. V maniri klasičnih filmov noir imamo tudi tokrat opravka z junakom, ki se znajde ob napačnem času na napačnem kraju; Jeffrey (Kyle MachLachlan) odkrije odrezano človeško uho, kar mladeniča vzpodbudi k preiskavi nenavadnega odkritja, pri tem pa naveže stik s skrivnostno pevko Dorothy (Isabella Rossellini) in skupino kriminalcev pod vodstvom sadističnega Franka (Dennis Hopper), ki je ugrabila njenega sina. Blue Velvet je odličen primer Lyncheve surrealne poetičnosti, ki prepleta lepoto in grozo oz. ljubezen in nasilje; čudovita fotografija, ironični pridih nostalgične idiličnosti 50. let, seksi izbor glasbe in domiselno poigravanje z žanrskimi pravili iz pričujočega filma ustvarijo nepozaben užitek za gledalca, ki bo na več mestih v zgodbi ostajal zmeden, vendar to ne bo moteče, saj je Lynch mojster tega, da vedno očara s skrivnostnim in nerazumljivim. Seveda velja omeniti tudi izvrstne igralske predstave, kjer poleg tragične Rosselinijeve zablesti še nikoli prej (in tudi kasneje) tako dober Hopper kot perverzni kriminalec. Blue Velvet ni samo odličen film, ki brezhibno prepleta surrealno in realno, je tudi duhovni temelj kasnejše kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki ji je na vsebinski ravni vsaj delno podobna. Lyncheva drzna mojstrovina.

Prelomno leto 1968, ki je prineslo vzpon in hkrati konec praške pomladi, ki si je prizadevala za liberalizacijo Češkoslovaške iz rok surovega sovjetskega komunizma, je pustilo močan pečat tudi na filmski umetnosti, nad katero se je začela izvajati še bolj stroga cenzura. Eden od filmov, ki so postali najhujša žrtev tovrstne “umetniške čistke”, je bil politični psihološki triler The Ear režiserja Karla Kachyne, ki je bil dokončan leta 1970, vendar ga je oblast prepovedala, tako da je uradno premiero doživel šele na začetku 90. let ob padcu železne zavese. Da je film doletela takšna usoda, ni presenetljivo, saj Kachyna za razliko od večine tedanjih češkoslovaških filmarjev, ki so obsodbe komunističnega režima skrbno zapakirali v dvoumnost in globoko metaforičnost, ni prisegal na kompromise in je z omenjenim filmom neposredno napadel tedanjo oblast in njeno nekaznovano teptanje osnovnih človekovih pravic in nevzdržno krepitev politične paranoje. Zgodba filma spremlja Ludvika, vplivnega partijskega funkcionarja in njegovo zapito ženo Anno, ki nekega večera ob vrnitvi iz vladne zabave v njuni hiši odkrijeta nekaj čudnega; elektrika je izklopljena, ključi hiše so izginili, v posameznih prostorih hiše pa odkrijeta prisluškovalne naprave. Tekom napete noči zakonca neprijetno pričakujeta trenutek, ko bosta aretirana, obenem pa se postopoma razgali ozadje njunega toksičnega odnosa, ki že lep čas temelji na paranoji in nezaupanju. The Ear je film, ki ne potrebuje veliko, da gledalcu nakloni moralno klofuto na račun političnih pregonov pod nekdanjim komunističnim režimom, Kachyna se suvereno drži pravil filmskega minimalizma in samozavestno združi elemente zakonske drame in političnega trilerja, pri tem pa mu omejenost na eno samo lokacijo omogoči, da ustvari kot struna napeto, klavstrofobično in proti koncu že kar mučno gledalsko izkušnjo brez nepotrebne čustvene katarze. Zadušljiva atmosfera, prepričljivi igralski predstavi Radoslava Brzobohatyja in Jirine Bohdalove ter vzdušna glasba poskrbijo, da The Ear zareže globoko v gledalčevo srce (in razum), hkrati pa ustavi brezčasno kritiko režimov in številnih uničenih usod, ki jih je ta pustil za seboj. Mojstrovina češkoslovaškega filmskega minimalizma.