Suspiria velja za kultno klasiko, ki je nastala pod režijskim nadzorom legendarnega Daria Argenta, botra t.i. gialla, specifične vrste italijanskih grozljivk, ki so temeljile na močnih barvah, pretiranemu nasilju in močnem psihološkem naboju. Vse te elemente je moč odkriti v pričujoči misteriozni zgodbi o ameriški balerini, ki med obiskovanjem prestižne baletne šole v nemškem Freiburgu pristane v središču preiskave brutalnih umorov študentk in velike zarote, skrite za zidovi ugledne izobraževalne ustanove. Posebnost Argentovih filmov je v namernem kršenju pravil grozljivk. Če smo v tovrstnih izdelkih vajeni precej mračne in barvno neizrazite podobe, je v primeru Suspirie situacija popolnoma drugačna; prevladovanje kričeče toplih barv ustvarja nenavaden, toda privlačen kontrast med lepoto notranjih prostorov in morbidnostjo dogajanja, srhljiva glasba italijanske progresivne rock skupine Goblin gledalca dobesedno spravlja ob živce (v pozitivnem smislu), nasilje pa je resda karikaturno, vendar to ne pomeni, da ga boste lahko sprejemali z dobrim želodcem. Argento mojstrsko pilotira zgodbo in že od uvodnega kadra ustvarja vizualno nočno moro, ki vdre v realnost glavnih junakov in celo samega gledalca. Lahko bi rekli, da je Suspiria ekvivalent tistega, česar se bojimo, ko zapremo oči, hkrati pa nas ravno ta strah in groza nenavadno privlačita. Klasika.

Nosečnost je za marsikatero žensko že sama po sebi zelo naporna izkušnja, vendar pa če kje obstaja film, ki ta pričakovanja spremeni v grozo, je to okultna psihološka grozljivka Rosemary’s Baby, klasika groze in suspenza poljskega mojstra Romana Polanskega. V filmu, posnetem po istoimenskem romanu Ire Levina, gledalec spremlja težavno nosečnost mlade Rosemary, ki je zaznamovana z nenavadnimi bolečinami v trebuhu, srhljivim hujšanjem, jemanjem sumljivih zdravil, hranjenjem s surovim mesom, srhljivimi nočnimi morami ter povrhu tega še z občutki, da nekdo želi škodovati njej in njenemu nerojenemu otroku. Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti Rosemaryjinega prestižnega stanovanja (gre za isto stanovanjsko hišo, kjer je dobrih 12 let kasneje pod streli neuravnovešenega Marka Davida Chapmana umrla glasbena ikona John Lennon), predstavlja za ogled sila neprijetno, morečo, tesnobno, klavstrofobično in paranoično ekskurzijo v srce čistega zla in v tiste najbolj temačne predele človekove psihe. Briljantnost filma leži v tem, da uspe gledalca prestrašiti zgolj na psihološki ravni, kar pomeni, da je bistvo zgodbe skrito očem, saj se ta gradi na surrealni atmosferi, vrhunski minimalistični glasbi in odlični igralski zasedbi, kjer kakopak prednjači vrhunska Mia Farrow s svojo bledo in koščeno postavo, ob katerih se upravičemo sprašujemo, če pred seboj gledamo zdravo nosečnico ali mrliča. Dejstvo, da Polanski več skrije kot pokaže, filmu služi zgolj v prid, saj zaradi tega postane še bolj napet in strašljiv. A vse to gledalce ne pripravi na šokanten konec s pravzaprav zelo plemenitim sporočilom; materinska ljubezen je nekaj, kar ne more uničiti nobeno zlo na tem svetu. Ena najboljših filmskih grozljivk vseh časov.