Vampirski grof Drakula je lik, ki ga ni potrebno posebej predstavljati; delno povzet po resničnem romunskem tiranu Vladu Tepesu (1428 – 1467), je sprva zaživel kot osrednji lik dnevniškega romana Dracula pisatelja Brama Stokerja, medtem ko je na velikih platnih ostal večen z mojstrskima interpretacijama velikanov kot sta Bela Lugosi in Christopher Lee. V začetku 90. let pa se je Francis Ford Coppola, sicer mojster filmske raznolikosti, lotil adaptacije omenjenega Stokerjevega romana in znova oživel zlovešči duh vampirja vseh vampirjev, ki ga tokrat utelesi Gary Oldman; mešanica gotske grozljivke, erotične drame, ljubezenske tragedije in kostumskega spektakla dokaj zvesto sledi Stokerjevemu romanu in v skladi z bolj “liberalnimi” časi postreže s precej krvavo, nasilno in temačno vizijo, ki pri gledalcu tudi dandanes pušča zelo mešane občutke. Bram Stoker’s Dracula niti pod razno ni slab film, pravzaprav je ena boljših adaptacij romana in hkrati postreže z najboljšo igralsko interpretacijo naslovnega lika, kjer Oldman za seboj pusti tudi zgoraj omenjena igralska velikana. Oldmanova Drakula je točno tisto, kar se od takšnega lika tudi pričakuje; hkrati očarljiv, šarmanten in tragično romantičen kot tudi nenasitno ubijalski, sadističen in z močno prisotnim odporom do človeštva, kar ga je posledično pahnilo v osamitev znotraj svojega zloveščega gradu. A Oldman ni edini adut, ki ga film ponuja; scenografija, vizualna podoba, kostumografija in glasba so nekaj, o čemer je moč govoriti zgolj v presežkih, obujanje starošolske gotske estetike pa s seboj prinaša šarm, kateremu se gledalec s težavo upre. Nasploh je Bram Stoker’s Dracula spoštljiv poklon Stokerjevi literarni mojstrovini, ki vampirskemu velikanu postavi spomenik, kot si ga zasluži, hkrati pa uspe v slabih dveh urah povzeti bistvo njegove zgodbe o izgubljeni ljubezni, hrepenenju in uničujoči strasti. Film ima resda nekaj pomankljivosti kot so vprašljivi casting (Anthony Hopkins je kot vampirski lovec Van Helsing nekoliko preveč teatralen, medtem ko je Keanu Reeves kot Jonathan Harker tako zanič, da je njegov nastop že vrsto let vreden posmeha) in občasno pretirana melodramatična zgodba, toda kot celota gre vsekakor za vampirsko klasiko, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil.

Bizarni okultni triler The Wicker Man prihaja iz zlatega obdobja filmskih grozljivk, ko so si te še upale kršiti žanrska pravila in poleg izjemne napetosti in strahu uspele raziskati mnoga relavantna družbena vprašanja kot so npr. moč religije, seksualna revolucija in celo politične zdrahe v času hladne vojne. The Wicker Man po vsebini spominja na klasično detektivko; katoliško vzgojeni policijski inšpektor prispe na odročni škotski otok, da bi raziskal skrivnostno izginotje deklice, pri tem pa trči ob ideološka in predvsem verska nasprotja z lokalnim prebivalstvom, ki živi v popolni seksualni svobodi in spornih poganskih ritualih. Glavna odlika pričujočega filma je v tem, da niti najmanj ne spominja na klasično grozljivko; večina dogajanja se odvija podnevi, močan poudarek je na toplih barvah, film je napolnjen s pevskimi in plesnimi točkami, videz otoka in njegove skupnosti pa je na trenutke že kar kičasto idiličen. A ravno pod to navidezno rajsko podobo in kičem se skriva največja groza, ki izbruhne na plano šele v šokantnem preobratu, ki gledalca enako pretrese kot tudi vzpodbudi k globokemu razmisleku. Še posebej zanimiv je absurdni kontrast, ko skuša katoliško usmerjeni policist prepričati v svojem bistvu enako verno prebivalstvo, naj prenehajo verjeti v pravljice, čeprav bi isto lahko trdili zanj. Odlična igralska zasedba, kjer blestita Edward Woodward in legendarni Christopher Lee, izvrstna glasba in srhljivo razkošje naredita iz filma The Wicker Man nepozabno klasiko žanra, ki si zasluži prav posebno mesto v zgodovini sedme umetosti.