Potem, ko je moške (predvsem tiste, ki jim je skok čez plot predstavljal seksualne sanje) prestrašil z erotičnim trilerjem Fatal Attraction, se je režiser Adrian Lyne za svoj naslednji podvig zastavil še bolj radikalen projekt. Jacob’s Ladder je namreč izredno temačna, kompleksna in premetena psihološka grozljivka, ki jo je najlažje opisati kot nočno moro, kateri ne morejo ubežati ne gledalci, še manj pa glavni junak. Jacob (ena najboljših predstav Tima Robbinsa) je vietnamski veteran, ki se po koncu vojne vrne v domače mesto in skuša normalno živeti, vendar ga na vsakem koraku spremljajo moreče halucinacije in okrutne vizije nasilja, ki bi lahko bile posledice posttravmatskega stresa ali pa še česa hujšega. Tekom filma se Jacob kot kafkovski junak sprehaja po urbanem blodnjaku in skuša najti odgovore na vprašanja o njegovi usodi in morebitni odrešitvi. Jacob’s Ladder je tiste vrste film, katerega namen ni gledalca zabavati in razvedriti, ampak ga fizično in psihično izmučiti. Tu seveda ni govora o umetniškem sadizmu, kjer filmar perverzno uživa v mučenju gledalcev, ampak o tem, da zgodba in ton filma preprosto zahtevata, da se gledalec karseda vzdušno potopi v neprijetni svet halucinacij, psihičnih zlomov in brezizhodnosti glavnega junaka, za katerega se zdi, da je nemočni ujetnik neke višje sila, nekega perverznega stvaritelja, ki v mučenju najde zadovoljitev. Praktični, preprosti, vendar izredno strašljivi posebni učinki, groza, ki se pogosto skriva očem, prepričljivo temačno vzdušje ter že omenjena magnetna Robbinsova igra naredijo iz sprva nekoliko spregledane, danes pa kultne strašljivke Jacob’s Ladder prvorazredno žanrsko klasiko. Eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov.

Italijanski mojster groze in suspenza Mario Brava se je leta 1963 lotil ambicioznega podviga in ustvaril antologijsko srhljivko Black Sabbath, ki je združevala mednarodno zasedbo (v dvojni vlogi naratorja in vampirja se pojavi tudi legendarni Boris Karloff) in tri medsebojno nepovezane zgodbe z močnimi elementi nadnaravnega, okultnega in folklornega. Tvegan filmski eksperiment se sprva ni posrečil, saj je film kritiško in komercialno pogorel, vendar je tekom let začel pridobivati na veljavi in dandanes nosi naziv ene najboljših grozljivk 60. let oziroma najboljših grozljivk vseh časov nasploh. Upravičeno? Black Sabbath, ki je med drugim navdihnil tudi istoimensko kultno britansko heavy metal zasedbo, bi preprosto označili za najboljšo uro in pol najboljšega, kar ponuja italijanska grozljivka v 60. letih, hkrati pa gre za film, ki je nakazoval elemente žanra giallo, ki ga je kasneje izpopolnil Dario Argento s svojimi krvavimi mojstrovinami. Kot že omenjeno, je film sestavljen iz treh zgodb; v prvi spremljamo lepotico Rosy, ki je podvržena grozljivim telefonskim klicem nevidnega zalezovalca, v drugi, ki vključuje elemente folk grozljivke, se slovanski vampir Wurdulak odpravi na krvavi pohod, medtem ko zadnja zgodba postreže s situacijo, ko sebična negovalka svoji pokojni stranki ukrade prstan, vendar za to plača visoko ceno. Black Sabbath lahko brez težav uvrstimo med klasike italijanske grozljivke, saj Brava očara gledalca z vrhunsko scenografijo, masko, vzdušnim dogajanjem, visoko mero suspenza in za obravnavani žanr obvezno melodramatično igro, kjer šov ukrade kakopak Karloff s svojo ravno pravšnjo mero duhovitosti in grozeče prezence. Vse tri zgodbe so močne in gledalca nemudoma poskrajo vase, le Wardulakova zgodba trpi za rahlo razvlečenostjo in nekaterimi nerodnimi vsebinskimi preobrati. A nobena napaka ni tako usodna, da ne bi Black Sabbath postal šolska ura za vsakogar, ki se želi izbrusiti v obrti delanja filmskih grozljivk.