Ameriški filmar Fred Vogel, ki vodi svojo neodvisno produkcijsko hišo Toetag Pictures, je že od nekdaj zapisan filmskemu undergroundu, kjer je zbudil ogromno pozornosti s trilogijo August Underground, ki jo sestavljajo istoimenski film (2001), August Underground Mordum (2003) in August Underground Penance (2007). Pričujoče filme bi bilo najlažje opisati kot simulacije t.i. snuff filmov oz. filmov, na katerih so prikazani resnični umori. August Underground seveda ni avtentičen snuff, vendar pa se temu zelo močno približa, saj gre Vogel, ki je poleg režiserja prevzel tudi eno od glavnih vlog, v serviranju najbolj sprevrženega, morbidnega in brutalnega nasilja zelo daleč, za marsikoga celo predaleč. Vsi trije filmi nimajo poglobljene zgodbe; v maniri filmov z najdenimi posnetki spremljamo serijskega morilca Petra, njegovega neimenovanega prijatelja in v naslednjih dveh filmih še njegovo neuravnovešeno in sadomazohistično dekle Crusty (Christie Whiles) ter njenega retardiranega brata Maggota (Michael Todd Schneider), s katerim je zapletena v incestoidno razmerje. O likih ne izvemo skorajda ničesar več, saj so filmi sestavljeni iz dolgih segmentov zverinskega mučenja in ubijanja njihovih žrtev, ti prizori pa so občasno prekinjeni s krajšimi odlomki, kjer liki obiščejo trgovino, rock koncert, hranijo leva ali pa zganjajo lumparije. Ne glede na to, kakšen vtis pustijo filmi na gledalcu, jim je treba priznati, da so strašljivo dobra simulacija snuff sprevrženosti, še posebej po zaslugi presunljivo dobrih posebnih učinkov, vzdušne atmosfere, umazane produkcije ter pristnih naturalističnih igralskih kreacij. In če pričujoči filmi na tehničnem nivoju služijo svojemu namenu, so toliko bolj problematični na vsebinskem; Vogel resda ne skriva namena, da skuša šokirati zavoljo šoka ter da za prizori nasilja in gnusa ne stoji noben globji pomen, vendar se je ob tem potrebno vprašati, zakaj trilogija August Underground sploh obstaja oz. kaj gledalec od nje sploh vzame. Povsem iskreno povedano; skoraj nič, saj ne ponudijo nobene zgodbe, zapleta ali epiloga. So le kolaž različnih sprevrženosti, ki so resda prepričljivo izpeljane, toda vsebinsko povsem praznoglave in plitke.

Larry Clark je znan kot filmar, ki ne pozna zavor. Leta 1995 je dvignil ogromno prahu s šokantnim celovečernim prvencem Kids, skoraj dokumentarističnim vpogledom v življenja najstnikov, ki so komajda začeli odraščati, pa že vsakodnevno uživajo alkohola, mamila in brez kančka morale razdevičijo nedolžna (in rosno mlada) dekleta. Clark v podobni maniri nadaljuje tudi v enako – če ne še bolj – kontraverznem filmu Ken Park, ki je pri portretiranju izgubljene, hedonistične in toksične mladine še bolj ekstremen, eksplotacijski in surov, le da je tokrat nekoliko več poudarka tudi na njihovih disfunkcionalnih družinah iz navidez idilične kalifornijske predmestne soseske, ki skrivajo marsikaj temačnega in sprevrženega. Da film ne skopari s šoki, je razvidno že v uvodnih minutah, ko gledalci spremljamo najstnika Kena Parka, ki pred očmi obiskovalcev rolkarskega parka stori samomor. Toda fokus filma ni na naslovnem liku, ampak njegovih znancih, ki so ga sicer zgolj bežno poznali; Shawn je rolkar, ki naskrivaj seksa z mamo svojega dekleta, Claude je podvržen trpičnenju in spolnim zlorabam svojega nasilnega očeta, Peaches je svojo seksualno prebujejenje prisiljena potlačili pod težo čudaških zahtev njenega versko blaznega očeta, medtem ko je Tate psihopat, ki uživa v sadističnem poniževanju svojih starih staršev in ekstremnih načinih seksualne potešitve. Ken Park je podobno kot Kids film brez strukture in jasne rdeče niti; pripovedna nit skače od enega lika do drugega, film pa ne odvrača pogleda od eksplicitnih prizorov fizičnega, psihičnega in seksualnega nasilja. Film je vsekakor šokanten in se ne sramuje svoje eksplotacijske narave, kar je po svoje drzno in ambiciozno, hkrati pa tudi grobo realistično in brez odvečnega moraliziranja prikaže moralno gnilobo in sprevrženost predmestne idile. Vseeno pa se zdi, da je Ken Park film, ki ima mnogo več za pokazati kot povedati; pod plastjo seksa, nasilja in ostalih sprevrženosti se skriva brezciljna zgodba, ki se nikoli ne razvije v nekaj, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost. Morebiti je ta brezciljnost tudi osrednja poanta filma, toda Ken Park na koncu izpade kot prazen film o praznih ljudeh.