Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nobena želja se ne uresniči brez davka, v grozljivkah pa s slednji skoraj vedno izraža preko nečesa krvavega ali nasilnega. Ta usoda čaka tudi glavno junakinjo francosko-belgijske psihološke grozljivke The Advent Calendar, nekdanjo plesalko Evo, ki je po težki prometni nesreči pristala na invalidskem vozičku. Ko ji njena prijateljica za rojstni dan kupi starinski adventni koledar, ki v vsakem predalčku skriva darilo v obliki čokoladice ali bombona, Eva presenečno ugotovi, da ji koledar lahko izpolni vsako skrito željo; od tega, da bi ponovno shodil, znova navezala stik z dementnim očetom pa da bi omrežila privlačnega neznanca, katerega sreča v parku. Vse želje se ji tudi izpolnijo, vendar ne brez usodnih posledic, ki postajajo vse bolj nevarne in celo smrtonosne. The Advent Calendar je inteligentna grozljivka, ki se močno zanaša na grajenje neprijetne atmosfere in suspenza, ki izhaja iz tistega, ker je očem nevidno, pa četudi v drugi polovici to skrivnostnost nekoliko zanemari, kar izniči strašljiv naboj zgodbe. Film režiserja in scenarista Patricka Ridremonta uspe klasični zaplet z izpolnjevanjem želja zapakirati v vzdušno (pred)božično nočno moro, kjer gledalca očara predvsem simpatična glavna junakinja, katero prepričljivo odigra Eugenie Derouand, ki zgodbo tudi v najbolj klišejskih trenutkih uspe držati pokonci. Kot že rečeno, je prva polovica filma bistveno bolj prepričljiva od preostanka, saj se slednja prepogosto zateče v formulaične razplete in splošno predvidljivost, vendar pa film kot celota še vedno prepriča tudi bolj zahtevne oboževalce grozljivk. The Advent Calendar torej ni noben presežek, je pa povsem spodobna strašljivka, ki uspe pritegniti gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice.

LGBT skupnost je bila v zgodovini sedme umetnosti žal pogosto uporabljena kot material za ceneno norčevanje, kar je zgolj okrepilo stereotipe in predsodke, ki jo je do skupnosti gojila širša javnost. Na srečo je v 90. letih prišlo do manjšega, vendar pomembnega premika pri gojenju tolerance do istospolno usmerjenih, kar je bilo razvidno tudi pri filmih; The Birdcage, sicer moderna predelava francoske klasične komedije La Cage aux Folles iz leta 1978, je eden od tistih filmov, ki je navkljub farsičnemu zapletu potisnil LGBT skupnost v ospredje in ji dati tako močan glas kot tudi jasno identiteto. Film spremlja zakonca Armanda (Robin Williams) in Alberta Goldmana (Nathan Lane), ki skupaj vodita priljubljeni gejevski nočni klub v Miamiju in se znajdeta pred težko preizkušnjo, ko Armandov sin naznani poroko s hčerko ultrakonservativnega senatorja (Gene Hackman). Osrednji zaplet filma je ta, da se morata gejevska zakonca pretvarjati, da sta heteroseksualca in s tem omehčati senatorjevo srce, kar pa kakopak vodi v cel kup nepredvidljivih situacij. The Birdcage je morebiti res filmska predelava, vendar jo lahko brez kančka dvoma uvrstimo med eno od najbolj huronsko smešnih komedij vseh časov, ki skoraj brezhibno dostavlja eno dobro šalo za drugo, za kar se je v prvi vrsti potrebno zahvaliti fenomenalnemu igralskemu ansamblu. Pri slednjemu šov kakopak ukradeta Williams in predvsem Lane, še posebej pohvalno pa je to, da svojima navidez stereotipnima likoma dodata ogromno čustvenih dimenzij in globine. Režiser Mike Nichols in scenaristka Elaine May gledalca zabavata z lahkotnim, vendar sofisticiranim humorjem, ki nikoli ne izpade neokusno, še bolj pomembno pa je to, da naslikata presenetljivo topel in sočuten portret LGBT skupnosti, kjer noben gejevski lik ni izkoriščen kot žaljiv gag. Film ima sicer nekaj težav s prepočasnim tempom, še posebej v zadnji tretjini, vendar to je povsem minorna napaka znotraj čudovito farsične, emocionalne in za počit smešne komedije, ki bo gledalcu vedno ogrela srce.