Gridlock’d vsaj na prvi pogled deluje kot še ena drama o premagovanju odvisnosti od drog; film spremlja narkomane Spoona (Tupac Shakur v eni od svojih zadnjih vlog), Stretcha (Tim Roth) in Cookie, ki živijo v skupaj v razpadajočem stanovanju v Detroitu in skušajo uspeti v glasbenih vodah. Ko Cookie prvič poskusi heroin in se predozira, jo Spoon in Strech odpeljeta v bolnišnico, kjer ostane v kritičnem stanju, med čakanjem na njeno malo verjetno okrevanje pa se dvojica odloči oditi na zdravljenje odvisnosti od mamil, pri tem pa si na glavo nakoplje tako policijo kot tudi lokalnega gangsterja, kateremu sta dolžna denar. Gridlock’d je režijski prvenec igralca Vondija Curtisa-Halla, ki ob pomoči hitrega tempa in surovega uličnega realizma perfektno ujame kaotičen in nepredvidljiv vsakdanjih odvisnikov, vendar pa je njegov fokus v subtilni kot tudi neposredni kritiki ameriškega zdravstvenega sistema, ki pomoči potrebne pošilja skozi neusmiljen stroj birokracije in kafkovskega vrtenja v krogu. Takšen pristop bi film lahko takoj pahnil v vode nadležne moralke, vendar Curtis-Hall vztraja pri skoraj brezhibnem ohranjanju ravnotežja med ulično dramo in komedijo, za kar se je potrebno zahvaliti tudi perfektnemu igralskemu ansamblu. Tako Roth kot Shakur sta fenomenalna v svojih vlogah (ob tem pomislimo, kako uspešna bi bila Shakurjeva kariera, če ne bi bil štiri meseci po premieri filma ustreljen) in navkljub ohlapni karakterizaciji uspeta gledalcu približati osrednja lika in njun nemočen boj z birokracijo. Drugače povedano; Gridlock’d je film, ki skoraj vedno najde ustrezen trenutek, da je huronsko smešen kot tudi tragičen, pa četudi bo nekatere gledalce zmotil preveč odprt konec in občasne težave z ohranjanjem konstistentnega tempa. Ena od krivično spregledanih filmskih klasik 90. let.

Birdy je eden od tistih filmov, ki skoraj ni bil posnet; režiser Alan Parker, ki je sicer znan po svojem raznolikih žanrskih izletih, se projekta sprva ni želel dotakniti, saj se mu je literarna predloga Williama Whartona zdela neprimerna za filmsko adaptacijo. Na srečo je Parker vztrajal, se obkrožil s pravo ekipo in posnel enega najbolj čustvenih filmov 80. let, ki uspe združiti intimno zgodbo o neuničljivem prijateljstvu in kritično parabolo o mačehovskem ravnanju države do vojnih veteranov. In medtem ko se je Whartonov roman dotikal obdobja druge svetovne vojne, je Parker dogajanje prestavil v obdobje vojnega konflitka v Vietnamu; Al Columbato (Nicolas Cage) in ekscentrični Birdy (Matthew Modine) sta najboljša prijatelja, četudi sta si osebnostno popolnoma raznolika; prvi je priljubljen športnik in uspešen osvajalec ženskih src, drugi pa goji ekstremno obsedenost s pticami. Oba sta vpoklicana na bojišče v Vietnamu, iz katerega se vrneta tako s fizičnimi kot psihičnimi brazgotinami; Al ima več kot polovico svojega obraza v povojih in boleha za nočnimi morami, medtem ko Birdyja ob prihodu domov zaradi popolnega psihičnega zloma zaprejo v psihiatrično bolnišnico. Birdy se ponaša z nelinearnim pripovednim tokom, ki preskakuje iz preteklosti v sedanjost, vendar Parkerjeva spretna režija in močan scenarij poskrbita, da struktura filma za gledalca ni niti najmanj moteča. Navkljub tragični pripovedi je film poln toplega humorja in nostalgične glasbe, za še boljši vtis pa poskrbita fenomenalna Cage in Modine, ki uspeta kompleksno prijateljstvo med Alom in Birdyjem prikazati na avtentičen način. Nekateri gledalci bodo mogoče menili, da je vsebinsko naslanjanje na simbolizem ptic kot prinašalk osebne svobode osrednjih likov na trenutke preveč očitno, vendar pa je Birdy še vedno čudovita osebna zgodba o prijateljstvu, hrepenenju in trpljenju.