Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Žiga Virc je že s svojim kultnim kratkim filmom Trst je naš! izkazal zanimanje za slovenski sindrom ujetosti v zgodovinske travme in kako Slovenci kot narod vztrajamo pri ideološki razklanosti zgolj zato, ker bežimo pred trpko sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. S tega vidika bi Virčev celovečerec Poslednji heroj označili za duhovno nadgradnjo omenjenega kratkega filma, saj imamo znova opravka z zgodbo o posameznikih, ki se preko uprizarjanja partizanskih bitk oklepajo preteklih zmag; France (Primož Pirnat) zgrožen ugotovi, da želi nemška veriga postaviti nov nakupovalni center na kraju, kjer stoji spomenik partizanskega heroja, sicer njegovega pokojnega očeta. S skupino zagretih somišljenikov skuša nemškim kupcem postaviti ideološko “zasedo” v obliki uprizoritve partizanske bitke, sočasno pa skuša njegova hčerka Vida (Eva Jesenovec) s partnerjem neuspešno spočeti otroka. Poslednji heroj je film, ki najbolj zasije v trenutkih, ko vleče generacijske vzporednice med Francetovo bitko za ohranitev očetovega spomenika ter Vidinimi poskusi nosečnosti; Virc na prebrisan in duhovit način razgali razkol med generacijami, ki so bodisi preokupirane s preteklostjo bodisi stopajo v prihodnost z zavezanimi očmi, na koncu pa oboji potegnejo kratko in pristanejo v nesmiselnih psiholoških vojnah. Film ta nedvomno travmatični razkol razvije s pomočjo odlične igralske zasedbe in plemenitega sporočila, ki se oddaljuje od politizacije druge svetovne vojne in njenih travm. Zato je škoda, da je v film vrinjen še nevmesen zaplet z gradnjo nakupovalnega centra, ki ne izpade zgolj predvidljivo, ampak ustvari cel kup generičnih šal o tem, kako se Nemči kot “okupatorji” vračajo v Slovenijo, da bi jo naredili spet “nemško”. Očitno se je šibkosti omenjenega zapleta zavedal tudi Virc, saj ta v zadnji tretjini izgine iz zgodbe in je na hitro razrešen tik pred odjavno špico. Navkljub temu je Poslednji heroj preveč simpatična in razigrana satirična komedija, da bi gledalca pustila ravnodušnega.

Sovjetska zveza, 1937. Paranoidni in destruktivni Stalinov režim je v zapore strpal več deset tisoč domnevnih političnih zapornikov, nad katerimi se izživljajo pripadniki skorumpirane in s strani oblasti zaščitene tajne policije NKVD. Zadnje upanje številnih zapornikov je, da bi s pisemskimi prošnjami uspeli doseči pomilostitev, vendar večina teh pisem konča v ognju. Zgodovinski triler Two Prosecutors, posnet po istoimenski noveli ruskega fizika, pisatelja in nekdanjega arestanta Georgija Demidova, se poigrava z idejo, kaj se zgodi, če eno od omenjenih pisem vendarle čudežno pride v roke mlademu idealističnemu tožilcu Aleksandru Kornevu, ki spozna, da za zidovi lokalnega zapora tajna policija izvaja cel kup nezakonitnih praks nad povečini nedolžnimi zaporniki. Njegov naslednji korak je, da o tem obvesti svoje nadrejene, kar pa je v tako politično nevarni tvorbi kot je Sovjetska zveza, vsej prej kot premišljeno dejanje. Two Prosecutors je temačna in po kafkovsko tesnobna pripoved o idealističnem uslužbencu sistema, ki mu moralna drža in trdna vera v prihodnost nacije prepovedujeta, da bi mirno spremljal nesankcionirane zločine, vendar pa ironično pri tem sam postane donkihotovski junak, obsojen na eksistencialni propad. Film režiserja in scenarista Sergeyja Loznitsa je atmosferična mojstrovina tihega suspenza, ki grozljivo ozadje stalinovih čistk ujame zgolj preko dialoške poplave besed, ki pa so dovolj zastrašujoče, da gledalca pretresejo do kosti. Loznitsa nas ob pomoči vzdušne hladne fotografije, klavstrofobičnih lokacij (skoraj polovica filma se odvije v notranjosti zaporniških pisarn in celice) in izvrstne igralske zasedbe spusti v gnilo jedro okrutnega sovjetskega režima, hkrati pa zgodba filma vključuje močan družben komentar, ob katerem lahko nemudoma potegnemo vzporednice z aktualnim političnem dogajanjem po vsem svetu. Two Prosecutors je film, katerega tišina in zadržanost postaneta glasen uporniški krik.