Heresy predstavlja del antologijske serije Koolhoven presenteert iz leta 2024, ki je združila šest nizozemskih filmarjev s svojimi enournimi prispevki iz različnih podžanrov grozljivke. Režiser pričujočega filima Didier Konings se je več kot očitno želel pokloniti okultni folk srhljivki The Witch, sicer briljantnemu celovečernemu prvencu Roberta Eggersa; dogajanje je postavljeno v srednjeveško vasico, kjer mlado dekle po imenu Frieda (fenomenalno ekspersivna Anneke Sluitiers) poskuša neuspešno zanositi, kar posledično vpliva na odtujenost z njenim nepotrpežljivim možem. Ko jo eden od vaščanov poskuša posiliti, se ta pred njim zateče v bližnji gozd, v katerega pa ni nikomur dovoljeno vstopiti, saj naj bi po prepričanju vaščanov v njem domovale neznane temačne sile. Od te točke naprej se Freida znajde v krutem spopadu z lastnimi verskimi prepričanji, zavrto seksualnostjo ter dejstvom, da je lahko kot ženska v strogem patriarhalnem okolju hitro obsojena na smrt. Heresy se podobno kot že omenjena Eggersova uspešnica močno zanaša na temačno atmosfero in raziskovanje tematik okultnega, prepovedanih verovanj in vpliva ljudskih mraž na položaj ženske, od katere se pričakuje zgolj to, da rojeva in skrbi za otroke. S tega vidika je film dokaj uspešen; temačna srednjeveška atmosfera je fenomenalna, igralske predstave prepričljive, feministični komentar o težavnem položaju žensk, ki se soočajo z lastno drugačnostjo, pa je prav tako subtilen in ne preveč dramatiziran. A kot že rečeno; vpliv Eggersovega stila (vzdušja pokvari tudi zatekanje k nekoliko cenenim posebnim učinkom) in (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo nekoliko nedodelano, sta preveč očitna kiksa, da bi Heresy lahko popolnoma štrlel iz povprečja. Navkljub tem napakam pa gre še vedno za dovolj močno in vzdušno folk grozljivko, ki bo zadovoljila apetite oboževalcev žanra.

Francosko-romunska koprodukcija Them se pogosto pojavlja na lestvici najbolj priljubljenih filmov znotraj francoskega vala ekstremnih grozljivk tipa High Tension, Martyrs in Inside, ki so v začetku 21. stoletja šokirale javnost z eksplicitnmi prizori nasilja, rušenjem družbenih tabujev, nefiltriranim gravžem in pogosto temačno nihilistično atmosfero. Zato je razumljivo, da je pričujoči film režiserjev Davida Moreauja in Xavierja Paluda obravnavan kot “črna ovca” znotraj vala ekstremnosti, saj ne vključuje nobenega od zgoraj naštetih elementov, ampak se zanaša bolj na grajenje neprijetne temačne atmosfere, psihološkega suspenza in nelagodne skrivnostnosti. Zgodba, ki naj bi temeljila na resničnem dvojnem umoru avstrijskega para na Češkem s strani treh najstnikov, ne bi mogla biti bolj preprosta; francoski par Clementine in Lucas, ki živita v odmaknjeni hiši na romunskem podeželju, sta nekega večera pahnjena v krut boj za preživetje, ko njuno domovanje napade skupina zamaskiranih morilcev. Moč filma Them je v njegovi preprostosti in neobremenjenosti s poglobljeno zgodbo in liki; gledalci o Clementine in Lucasu ne izvemo veliko, vendar pa hkrati dovolj, da nam za njuno usodo ni mar, motiv napadalcev pa ostaja venomer nejasen, kar pa ni posledica scenaristične šlamparije, ampak zgolj želje po ohranjanju skrivnostnega vzdušja, kar bo za nekatere gledalce fascinantno, za druge pa frustrirajoče. Them morebiti nima ravno izvirne zgodbe in bi si lahko privoščil nekoliko več jasnosti, vendar pa film še vedno prepriča oboževalce grozljivk s prepričljivimi igralskimi predstavami (zasije predvsem Olivia Bonamy), nekaterimi kot struna napetimi prizori, vrhunsko atmosfero in odmikanjem od pričakovanih hollywoodskih trikov, ki so omenjeni žanr spravili na rob parodije. Them najde svojo moč v preprostosti in s tega vidika je včasih bolj, nekajkrat pa manj uspešen.