David Lynch je s svojim kultnim surrealnim trilerjem Blue Velvet dokazal, da se pod površjem navidez mirne in idilične skupnostjo skriva srhljivo zbirališče gnusa, nasilja in dekadence, ki pošteno načne kičasti potret t.i. ameriških sanj. The Reflecting Skin, mešanica drame o odraščanju in art vampirske srhljivke, gre v tem rušenju idiličnosti še dlje, saj dogajanje postavi v okolje, ki že navzven kaže znake popolne nestabilnosti; depresivno in enolično ruralno okolje prerije v Idahu služi kot prizorišče temačne zgodbe o odraščanju dečka Setha (Jeremy Cooper), ki skupaj z nestabilno materjo in zadržanim očetom, ki v sebi čuva grozljivo skrivnost, nestrpno čaka na vrnitev svojega starejšega brata Camerona (rosno mladi Viggo Mortensen), ki je služil vojaški rok. Med čakanjem Seth trči ob čudaško sosedo, angleško mlado vdovo Dolphin Blue, ki trdi, da je 200 let stara vampirka, temu razodetju pa sledi cel kup nenavadnih dogodkov (izginotja okoliških otrok, nepojasnjeni samomori in celo zastrupitev z radioaktivnimi snovmi), ki v dečkovih očeh izbrišejo mejo med resničnostjo in fantazijo. The Reflecting Skin je vse prej kot običajen vampirski film; režiser in scenarist Philip Ridley opravi temačno rekonstrukcijo klišejev, povezanih s folkloro vampirizma in pred gledalca postavi verjetno eno od najbolj grobo realističnih, pretresljivih in depresivnih interpretacij ikonične krvoločne pošasti, ki tokrat to sploh ni. Ridleyju uspe z neverjetno tesnobno atmosfero, minimalistično, pa vendar kontrastno privlačno fotografijo ter avtentičnimi igralskimi predstavami gledalca posrkati v skrivnostni svet pitja krvi, težavnega odraščanja in rušenja idile, za katero se prizadevajo utopične ameriške sanje. The Reflecting Skin je film, ki ne pusti, da bi ga zlepa pozabili… in tako je tudi prav.

The Thing, ZF šoker kralja grozljivk Johna Carpenterja, je ugledal luč sveta v poletnem času 1982, ko so v kinih kraljevali optimistični blockbusterji, še posebej Spielbergova klasika E.T. Občinstvo, katerega verjetno ni mikal temačen in zastrašujoč ton (dobesedno) ledenega trilerja, postavljenega na Antarktiko, je film spregledalo, kritiki pa so bili do izdelka prav tako precej zadržani. Na srečo je bila zgodovina v tem primeru na strani zmagovalca, zato je The Thing tekom let vendarle doživel ponovno evalvacijo in si prislužil status kultne mojstrovine, ki ni zaznamovala zgolj 80. leta, ampak predstavljala revolucijo na področju posebnih učinkov in gradnje suspenza. Film spremlja skupino ameriških znanstvenikov, ki opravlja dela v bazi na Antarktiki in se je prisiljena soočiti z nezemeljskim organizmom, ki je zmožen prevzeti obliko kateregakoli živega organizma, kar posledično zbudi paranojo in nezaupanje med člani ekipe, saj lahko vsak izmed njih predstavlja nevarnost. Z današnjega vidika je težko rezumati, zakaj je bil film The Thing kritiško tako slabo sprejet, saj skoraj na vseh ravneh predstavlja presežek; od osupljivih posebnih učinkov, ki so tlakovali pot eksploziji popularnosti t.i. telesne grozljivke v 80. letih, nepozabne glasbene podlage Ennia Morriconeja, dobro razvitih likov, ki navkljub skromni karakterizaciji uspejo zavoljo odličnih igralskih predstav pustiti močan vtis, brezhibno stopnjevanega suspenza in klavstrofobičnega vzdušja ujetosti na eni sami lokaciji pa seveda do vizualno impresivne podobe, ki izvrstno ujame neusmiljen hlad antarktičnega okolja. Filmu The Thing mogoče ne bi škodilo, če bi bil nekoliko daljši in preživel dlje časa z liki, vendar pa Carpenterja to ne zanima; gre za ledeni triler, ki je napet od prve do zadnje minute in kjer ni časa za razmislek, saj nevarnost preži na vsakem koraku. Carpenterjeva ledena mojstrovina.