Francoski filmski veteran Francois Ozon ima za sabo zavidljivo kilometrino, vendar pa je lahko tudi ta postavljena pod vprašaj ob njegovem verjetno najbolj ambicioznem projektu v karieri; adaptaciji kultnega romana Tujec francoskega pisatelja Alberta Camusa, ki danes velja za eno od največjih literarnih klasik 20. stoletja in najpomembnejše delo umetniških gibanj eksistencializma in absurdizma. Ozon dokaj zvesto sledi knjižni predlogi; po uvodnem kadru, ki služi kot skrbno izdelana turistična razglednica francoske kolonije v severnoafriški Alžiriji, spoznamo uradnika Mersaulta (Benjamin Voisin), ki izve, da mu je umrla mama, vendar ga ta novica sploh ne pretrese, na njenem pogrebu pa daje občutek, kot da bi mu bilo za njeno smrt popolnoma vseeno. V dneh po pogrebu se Mersault zaplete v razmerje s prikupno Mario, obenem pa prijateljuje z zvodnikom Raymondom, ki nekoč nasilno pretepe eno od svojih varovank arabskega porekla, ta incident pa vodi do šokantnega preobrata, ob katere se postopoma razgali Mersaultovo absurdno in brezbrižno dojemanje sveta. The Stranger je z vidika adaptacije zelo zvest literarni predlogi; njegova izrazita črno-bela fotografija in nihilistična atmosfera izvrstno sovpadata s sporočilnostjo romana, slednja pa je še dodatno podkrepljena s fenomenalno spisanim scenarijem in spretno režijo, ki brezhibno ohranja ravnovesje med filozofskostjo in gledljivostjo. Ozon odlično povzame ključne točke Camusovega pisanja in njegovih filozofskih razmišljanj o odtujenosti, nezadostnosti in absurdu, hkrati pa se na subtilen način dotakne tudi prikaza vročih rasnih napetosti v Alžiriji v 40. letih minulega stoletja. Krivično pa bi bilo pozabiti omeniti fenomenalno igralsko zasedbo, še posebej osupljivega Voisina kot Mersaulta, ki mu uspe prepričljivo upodobiti enega od najbolj kompleksnih likov v svetovni literaturi. The Stranger je čudovita filmska umetnina, ob kateri si je Camus zagotovil še dodaten sloj nesmrtnosti.
