Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Francoska režiserka Julia Ducournau je potrebovala zgolj dva celovečerca (Raw in Titane), da se je povzpela med ene od najbolj prominentnih evropskih filmskih umetnic. Ducrounaujeva je s svojim kombiniranjem elementov eksplicitne telesne groze in brutalnega družbenega komentarja občinstvu naklonila izkušnjo, ki je ne bodo nikoli pozabili, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. Njen tretji celovečerec Alpha predstavlja rahel odmik od ekstremne forme režiserkinih predhodnikov, saj je zgodba tokrat bazirana na psihološki napetosti in kompleksnosti. Film je postavljen v neimenovano obalno mesto, ki ga je pred kratkim prizadela epidemija čudne krvne bolezni; uporniška trinajstletnica Alpha (Melissa Boros) se nekega dne vrne domov z nenavadno tetovažo na rami, ki izgleda okužena, zato jo njena zaščitniška mater, ki je zdravnica, pošlje na preiskave, saj sumi, da se je hčerka nalezla virusa. Rezultati preiskav so sicer negativni, vendar to mame ne pomiri, povrhu tega pa v njeno življenje vdre odtujeni brat Amin, ki se spopada s težko heroinsko odvisnostjo. Alpha je za ogled precej zahteven film, kar se od Ducournajeve tudi pričakuje, vendar pa je režiserka tokrat stopila še korak dlje in ustvarila svoj najbolj čudaški, kompleksen in misteriozen film v karieri. Zgodba se dotika težkih problematik generacijskih travm, psihičnega nasilja, paranoje ter soočanja s krivdo, pri tem pa se režiserka poslužuje nelinearne pripovedni niti, zadušljive postapokaliptične atmosfere in prijemov, ki hodijo na meji med fascinacijo in frustracijo. Navkljub nekaterim objektivnim napakam (razvlečenost in ponekod zmedena fabula) pa je Alpha drzen umetniški dosežek, ki ga dandanes močno pogrešamo; njegova enigmatičnost bo pri filmskih gurmanih sprožila radovednost, povrhu tega pa se film ponaša z izvrstno atmosfero, presunljivimi igralskimi predstavami (blesti predvsem Borosova) in mikavno čudaški surrealni svetom, ki ne odmika pogleda od srhljivosti tematik, ki jih režiserka obravnava. Alpha je nepopolna in frustrirajoča, pa vendar drzna in osvežujoča filmska umetnina, ki se ne boji razdvajati gledalcev.

V prvih minutah farsičnega trilerja It Was Just An Accident, prejemnice zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu leta 2025, dobimo gledalci občutek, da bomo naslednjo dobro uro in pol spremljali življenje tričlanske iranske družine, ki se neke noči pelje domov in z avtomobilom ponesreči zbije psa. A ko trojica potrebuje pomoč pri popravilu avtomobilskega motorja, se zateče v bližnjo mehanično delavnico, kjer eden od zaposlenih, nekdanji politični zapornik Vahid, v očetu družine prepozna svojega rablja, obveščevalnega agenta, ki ga je med prestajanjem zaporne kazni brutalno mučil. Vahid v želji po maščevanju očeta ugrabi, vendar je kmalu postavljen pred neprijetno resnico; med mučenjem je imel zavezane oči, zato ni nikoli uspel videti obraza svojega mučitelja, edina sled, ki potrjuje njegovo identiteto, pa je škripajoč zvok njegove umetne noge. Novovalovski iranski mojster, večni filmski upornik in politični izgnanec Jafar Panahi s filmom It Was Just An Accident ostaja zvest svojemu sofisticiranemu, a zato nič manj ostremu kriziranju iranske oblasti, katere krutost izkuša na lastni koži že vrsto let. Panahijev pripovedni tok je tokrat podoben učinku snežne kepe, kjer se zgodba iz minute v minuto nepričakovano spreminja, s tem pa postaja enako absurdna (Vahidu se pri identifikacija morebitnega agenta pridružijo nekdanji zaporniški kolegi, ki so v mnenjih popolnoma razdeljeni) kot tudi tragična. Režiser se zavoljo precej nenavadnega zapleta občasno zateče k subtilnemu in prebrisanemu črnemu humorju, ki nikoli ne prevlada nad žalostnim spoznanjem o tem, kako iranski režim še vedno tepta osnovne človekove pravice in za seboj pušča generacije travmatiziranih žrtev. Panahiju ta nenavadna kombinacija uspe zaradi izvrstne igralske zasedbe, briljantne režije, močnega suspenza in večplastne zgodbe, ki v zadnjih minutah pripelje do katarzičnega epiloga, ob katerem gledalec obnemi. It Was Just An Accident je pretresljiva parabola o rabljih in njihovih žrtvah, kjer oboju združuje kot tudi ločuje nerazdelana preteklost.