Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ko prvič uzremo glavnega junaka minimalistične drame Taste of Cherry iranskega režiserja in scenarista Abbasa Kiarostamija, se ta nahaja tam, kjer ga bomo spremljali večino filma; v avtomobilu med vožnjo po ulicah Teherana. Badii (Homayuon Ershadi) je možakar srednjih let, ki se pripravlja na zadnji dan v svojem življenju; ob nastopu večera bo storil samomor in legel v grob, ki si ga je že izkopal pod drevesom na odmaknjenem hribu zunaj mesta, potrebuje pa nekoga, ki bi naslednje jutro prišel na omenjeni kraj in zakopal njegovo truplo. Film spremlja Badiija, ki srečuje potencialne kandidate za opravljeno delo, med drugim mladega vojaka, duhovnika iz bližnjega semenišča ter idealističnega muzejskega uslužbenca, ki je v preteklosti prav tako želel storiti samomor. Taste of Cherry je film, ki predstavlja prelomonico v zgodovini iranske sedme umetnosti, saj je postal prvi iranski film, ki je prejel prestižno zlato palmo na tedanjem filmskem festivalu v Cannesu, hkrati pa se je uvrstil med vrhunce modernega filmskega minimalizma, katerega ne poganjata zgodba ali dramatično ozračje, ampa drobna in navidez nepomembna vsakdanjost, ki v sebi skriva neskončen vir poetičnosti ter tematsko presega meje vzhodnega sveta oz. kulture. Drugače povedano; gre za film, ki subtilno in poglobljeno odpira univerzalne teme eksistencializma v sodobnem svetu, ki se pogosto napaja z izgubo nesmisla. Kiarostamijev film je zaznamovan z dolgimi kadri, skoraj popolno odsotnostjo glasbe, preprostimi, vendar čudovitimi širokimi plani iranske narave, pristnimi naturalističnimi dialogi, nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi (to je najbolj razvidno v zelo kriptičnem epilogu) ter ustrezno počasnim tempom, ki dogajanje postavi na rob pristne filmske meditacije. Seveda pa srce filma predstavlja fenomenalno zadržana igralska predstava Ershadija, ki navkljub temu, da o njegovem liku ne izvemo skoraj ničesar, s svojo močno obrazno mimiko izrazi vse, kar prikazana zgodba potrebuje. Taste of Cherry je brezčasna poetična mojstrovina, ki pove s tišino več kot neskončna poplava besed.

Domači filmski Studio Siposh, najbolj znan po produciranju dokumentarcev in kratkih filmov z versko vsebino, ki pogosto hodijo na meji med informativnim in propagandnim, z enournim “avtobiografskim dokumentarcem” Na svoji strani ne skriva več svoje zavezanosti ideologiji desničarskega tabora na čelu s stranko SDS oz. njenim prvakom Janezom Janšo. Slednji tudi nastopa v pričujočem filmu kot sedeči pripovedovalec svoje življenjske zgodbe, ki pa je (pričakovano) prirejena za ciljno občinstvo; goreče podpornike Janše oz. stranke SDS. In četudi film v svojem opisu obljublja drugačen, bolj oseben portret prvaka slovenske desnice, bo vsakemu gledalcu zunaj kroga SDS volilcev jasno, da je Na svoji strani šolski primer propagandnega dokumentarca, kjer ni nič prepuščeno naključju in je povedano / prikazano točno tisto, kar Janša želi povedati / pokazati. V osnovi gre za še en njegov poskus, da bi v očeh slovenske javnosti izpadel kot pošten in marljiv delovni človek, intelektualni vizionar, večni mučenik naroda, zagrizen borec proti komunizmu (ni naključje, da film popolnoma ignorira skoraj 25 let njegovega življenja, ko je bil zagret podpornik komunistične partije) in Rambo slovenske osamosvojitve, ki je z lastnimi rokami osvobodil domovino. A tudi če odmislimo propagandno naravo izdelka, je Na svoji strani tudi s tehnične plati boleče monoton in dolgočasen film, ki bi estetsko in kreativno spadal v 80. leta minulega stoletja; Janša ni pretirano zanimiv in karizmatičen govorec (nenazadnje tudi sam prizna, da bolje piše kot govori), ponavljajoča struktura filma s statičnimi kadri sedenja Janše pred pustim ozadjem pa zgolj potrjuje dejstvo, da je bil film dirigiran s strani ljudi, ki nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako narediti gledljiv in zanimiv film. In da ne bo pomote; nič ni narobe, če si želi Janša na svoje stroške delati reklamo v obliki dokumentarnega filma, vendar pa naj za te podvige najame nekoga, ki bo njegovo agendo naredil vsaj gledljivo.