Tistemu, ki je prebral Belo se pere na devetdeset, avtobiografski roman nekdanje novinarke Bronje Žakelj in eno največjih domačih literarnih uspešnic vseh časov, bo hitro jasno, da je filmska adaptacija takšne pretresljive in kompleksne zgodbe, ki se razteza čez skoraj tri desetletja, vse prej kot enostaven zalogaj. Pa vendar se je tega podviga samozavestno lotil Marko Naberšnik, ki je že z svojim prvencem Petelinji zajtrk (posnetim po romanu Ferija Lainščka) dokazal, da zmore preliti zgodbo iz knjižne v tekočo filmsko obliko, zato se zdi več kot primeren kandidat za gledljiv prerez Bronjinega življenja. Končni rezultat je presenetljivo vzorna in močno gledljiva adaptacija, ki uspešno ujame duh pretresljivega, a navdihujočega romana, pri tem pa venomer ohranja idealno ravnotežje med smehom in solzami, ne da bi pri enem ali drugem padel v pretiravanje ali patetiko. S tehničnega vidika je film brezhiben; njegova avtentična obuditev družbenega duha 80. in 90. let je za slovenske razmere nadstandardno dobra (od nostalgične fotografije, kostumov pa do vzdušne scenografije), k intenzivnosti zgodbe pa pripomore tudi melodramatična, vendar nemoteča glasbena spremljava. Enako močna je tudi igralska zasedba; Lea Čok v glavni vlogi poskrbi za eno najbolj čustveno intenzivnih predstav v slovenskem filmu v zadnjih let, nič slabši pa niso Jurij Zrnec kot Bronjin oče Janez, Tjaša Železnik kot mama Mita, posebno omembo pa si zasluži legendarna Anica Dobra ki kot babica Dada ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Kar bo nekatere gledalce najbolj zmotilo, je nekonvencionalna struktura filma, ki v nasprotju z romanom zgodbe na razvija kronološko, ampak preskakuje med časovnimi obdobji. Ta ambiciozen pristop bo nemoteč za tiste, ki ste roman prebrali, najverjetneje pa bo ostale pustil rahlo zmedene, hkrati pa se zdi, da bi film na več mestih lahko bil nekoliko bolje zmontiran. Navkljub tem napakam pa je Belo se pere na devetdeset izvrsten film, ki se bo brez težav usidral v srca mnogih gledalcev.
