William Castle, eden od velikanov ameriškega B-filma v 60. in 70. letih, se je zavedal, da za film ne potrebuješ zgolj spretnega režiserja, ampak tudi domiseln marketing, ki bo filme tudi uspešno prodal širši publiki. Z verjetno svojim najbolj znanim filmom, gotsko psihološko srhljivko House on Haunted Hill, se je posluževal t.i. Emergo trika, kjer se je med predvajanjem filma v kinodvorano spustil “leteči” okostnjak (ta v filmu “igra” pomembno vlogo) z jasnim namenom, da karseda močno prestraši občinstvo. Trik je obrodil sadove in iz filma naredil veliko komercialno uspešnico, vendar pa je Castlov celovečerec vreden omembe tudi zaradi tega, ker gre za presenetljivo provokativno, duhovito in predvsem strašljivo zabavo, ki tudi po več kot šestih desetletjih ostaja klasika znotraj svojega žanra. Premisa filma je enostavna; legendarni Vincent Price igra ekscentričnega milijonarja Fredericka Lorena, ki skupaj s svojo zarotniško ženo Annabelle organizira “zabavo” v hiši strahov, kamor povabi pet popolnih tujcev, katerim bo izplačanih deset tisoč dolarjev, če v hiši zdržijo do nastopa jutra. Na prvi pogled se zdi, da bi House on Haunted Hill odpravili kot drugorazredno robo za preganjanje dolgčasa, vendar pa je mnogo več kot to; gre za izredno premišljen in inteligenten hibrid med klasično zgodbo o duhovih in atmosferično detektivko, ki noče jasno nakazati, če so prikazni v filmu resnična grožnja ali zgolj produkt zblojene psihe glavnih junakov. Film kakopak ne bi bil uspešen brez fenomenalne gotske atmosfere, kot struna napetega suspenza odličnega igralskega ansambla ter sarkastičnega humorja, ki najbolj pride do izraza v pikrih besednih dvobojih med Frederickom in Annabelle. House on Haunted Hill se sicer ne uspe docela izogniti nekaterimi melodramatičnim trenutkom, nekatere gledalce pa bi znala ujeziti pretirano skrivnostna zgodba, toda še vedno gre za film, ki tudi ob pomanjkljivostih ne izgubi svojega starošolskega šarma.

Legendarni ameriški režiser in producent Roger Corman, senčni kralj ameriškega B-filma, je v začetku 60. let prišel na idejo, da bi posnel serijo celovečercev, ki temeljijo na kratkih zgodbah mojstra groze in suspenza Edgarja Allana Poeja, začenši z njegovo najbolj znamenito povestjo Propad hiše Usher. Film je za Cormana predstavljal velik podvig, še posebej glede na njegov sloves ekonomičnega ustvarjalca, ki je filmi ponavadi posnel v zgolj nekaj dneh in za absurdno malo denarja; proračun filma House of Usher je bil “neverjetnih” 300 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v dobrih dveh tednih, v glavni vlogi pa je nastopalo eno od tedaj največjih imen v žanru grozljivk, nepozabni Vincent Price v eni od svojih najbolj mračnih in kompleksnih igralskih predstav v karieri. Cormanov film dokaj zvesto sledi Poejevi zgodbi z nekaterimi popravki; osrednji lik je čedni mladenič Phillip, ki prispe iz Bostona v temačno močvirje, kjer se nahaja graščina družine Usher. Mladenič ob prihodu naznani, da je prišel obiskat svojo zaročenko Madeline Usher, ki pa je po besedah njenega skrivnostnega brata Rodericka (Price) na smrt bolna in kot taka ne sme zapustiti hiše, kar pa Phillipa ne odvrne od tega, da bi se z Madeline vrnil nazaj v Boston. Corman z obrtniško spretnostjo in obenem močno umetniško vizijo ustvari eno najboljših filmskih adaptacij Poejevih zgodb, katerim doda nekatere piščeve znamenite motive kot so živi pokop, smrt mlade lepotice, skrivnostne bolezni, ki rušijo temelje zaklete družine itd. Film je obogaten s preprosto, vendar efektno scenografijo, osupljivo vzdušno gotsko atmosfero, idealno kombinacijo suspenza in groze, domiselnimi praktičnimi in posebnimi učinki, briljantnimi in za tiste čase skoraj pionirskimi prizori psihadeličnega surrealizma ter kakopak vrhunskimi igralskimi predstavami osrednje trojice. House of Usher je Cormanova mojstrovina, ki se po inovativnosti in drznosti lahko primerja z marsikatero sodobno grozljivko.