Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Eden od zvitih trikov kapitalizma je njegova sposobnost, da je med predstavnike srednjega in nižjega sloja vnesel pohlep, ljubosumje in tekmovalnost do te mere, da se je trg dela spremenil v gladiatorsko areno, kjer se vsakdanje klanje odvija v zabavo privilegiranih elit. Ta absurdni, a žal skoraj vsakdanji položaj modernega človeka zajame južnokorejski filmski mojster Park Chan-wook v briljantnem satiričnem trilerju No Other Choice. Film sledi Yoo Man-suju (Lee Byung-hun) enemu od najuspešnejših strokovnjakov v papirni industriji, ki je že več kot četrt stoletja zaposlen v uspešni firmi Solar Paper ter uživa razkošno življenje s svojo lepo ženo in dvema nadarjenima otrokoma, s katerimi živi v luksuzni hiši. Vendar pa se mu življenje nenadoma obrne na glavo, ko Solar Paper prevzamejo novi ameriški lastniki, ki začnejo množično odpuščati ljudi in tudi Man-su se dobesedno čez noč znajde na cesti. Ta je sprva prepričan, da bo brezposelnost zgolj začasna, vendar se po treh mesecih začnejo kopičiti dolgovi, zaradi katerih mora med drugim družina tudi prodati svojo hišo, Man-su pa sklene, da je edini način, da se izvleče iz težavnega položaja nasilna odstranitev vseh, ki mu predstavljajo konkurenco. Chan-wook je znan po tem, da redko razočara in tudi z No Other Choice močno utrdi svoj sloves enega od najboljših filmarjev vseh časov; pričujoči film je namreč zaznamovan s tehnično brezhibno in kreativno montažo, sapo jemajočo fotografijo, domiselno (in predvsem duhovito) uporabo glasbe ter vrhunskim tempom, kjer slabi dve uri in pol mineta v trenutku. Film pa je še bolj na vsebinski ravni; igralska zasedba je izvrstna (poleg Byung-huna velja še omeniti Son Ye-jin v vlogi Man-sujeve žene), humor je tonsko raznolik (od dialoške satire do fizične komedije) in šale vedno zadanejo v polno, za piko na i pa poskrbi tudi subtilen družben komentar, ki domiselno razgali tragikomično absurdnost kapitalističnega kanibalizma, kjer smo vsi vsakomur najhujši sovražniki. No Other Choice ni samo eden najbolj zabavnih filmov leta 2025, ampak tudi eden najboljših filmov 21. stoletja nasploh.

80. leta so bila prežeta z neobremenjenim hedonističnim duhom, ki ga današnji moralni puritanci kakopak analizirajo kot “problematičnega”, še posebej ob pogledu na nekatere največje akcijske filmske klasike tedanjega časa. Ravno zato bi bilo filme tipa Predator preprosto odpraviti kot praznoglavo realizacijo t.i. moških fantazij, kjer se vsebina meri z ekscesnimi količinami testosterona, mišic in nasilja. Toda bolj natančen vpogled v klasiko režiserja Johna McTiernana, ki je v 80. in 90. letih postal prvo ime akcijskega filma, kaže drugačno sliko, ki v enaki sapi ponuja sledenje kot tudi rušenje žanrskih konvencij, le da so slednje bolj subtilne. Glavni adut pričujočega filma je njegova preprostost; skupina mišičastih komandosov, do zob oborožena s strelivom in nagnjena k serviranju duhovitih enovrstičnic, se pod vodstvom polkovnika Dutcha (Arnold Schwarzenegger) odpravi v južnoameriško džunglo, da bi rešila skupino pogrešanih politikov, vendar namesto tega odkrije nevidnega lovca, za katerega se izkaže, da je pošast iz drugega planeta. Predator je starošolska in čistrokrvna akcija, ki ponuja ogromno klasičnega šarma iz 80. let; posrečena kombinacija humorja, suspenza in groze, maksimalno dobro izkoriščena lokacija gostega pragozda, ki ob pomoči presenetljivo močne atmosfere in nepozabne melodramatične glasbe pri gledalcu sprosti močno dozo adrenalina in kakopak za 80. leta impresivni posebni učinki, še posebej izgled naslovnega antagonista, ki po strašljivosti ostaja tudi dandanes nepresežen. Lahko bi rekli, da je Predator plitek film, saj o likih ne izvemo praktično ničesar (skoraj vsi nastopajo kot prototipi akcijskih herojev iz 80. let), hkrati pa ponudi nekaj za lase privlečenih prizorov, toda – kot že rečeno – šarm in neobremenjenost filma sta enostavno premočna, da bi se jima gledalec lahko uprl. Nenazadnje pa gre za strašansko napet, brutalno zabaven in spodobno odigran film s celim kupom ikoničnih prizorov, ki jih še danes uvrščamo med najpomembnejša poglavja v zgodovini akcijskega filma. Prvorazredna akcijska bomba iz neobremenjenih 80. let.