Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Morebiti gre zgolj za nostalgično zanko, toda 80. leta so bila specializirana za dostavljanje kvalitetnih mladinskih filmov o odraščanju, ki so brezhibno prepletali sproščen humor, naivno sentimentalnost in bridka spoznanja o trdosti realnosti, ki je kot grozeča senca prežala na mlade ljudi. Eden najboljših filmov na to tematiko, ki tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno uspešno kljubuje zobu časa, je tudi Stand by Me režiserja Roba Reinerja, sicer adaptacija novele Truplo legendarnega Stephena Kinga, ki je predstavljala tudi enega od njegovih redkih izletov zunaj žanra trilerjev in grozljivk. Tako film kot novela spremlja skupino štirih fantov iz mesteca Castle Rock, ki se v zadnjih avgustovskih dneh leta 1959 odpravijo na dolgo potovanje skozi gozdove, da bi našli truplo pogrešanega vrstnika. Stand by Me je ganljiva in duhovita slika odraščanja, preden se odraščanje sploh začne; glavni junaki na potovanju skozi idilično podeželje, kjer ne manjka bega pred bližajočimi se vlaki in lokalnimi huligani, hkrati pa narava poskrbi, da se fantom čas nenadoma ustavi in nameni trenutke za refleksijo lastnih življenj, ki so bolj ali manj disfunkcionalna. Film poganja nepozabni ansambel tedanjih mladih igralskih upov (Wil Wheaton, River Phoenix, Corey Feldman in Jerry O’Connell), ki prepričljivo utelesijo deško ranljivost in razposajeni hedonizem glavnih juankov, njihovo potovanje do cilja, ki prinese bridko katarzo, pa je pospremljeno z odličnim izborom glasbe (poleg naslovnega zimzelenčka je film napolnjen s hiti iz konca 50. let), pristnim realizmom, toplim humorjem in povečini tekočo pripovedno nit, polno nostalgične sladkosti kot tudi grenke melanholije. Resda bi filmu koristilo še dodatne pol ure, da bi gledalec lahko dobil več vpogled v zasebna življenja osrednjih junakov, toda Stand by Me je navkljub temu še vedno eden najboljših generacijskih filmskih portretov. Nostalgična klasika 80. let, ki ostaja zimzeleno večna.

Ameriški filmar Adam Carter Rehmeier, danes najbolj poznan po kultni črni komediji Dinner in America iz leta 2020, je svojo kariero začel dobesedno na dnu; z mikroproračunsko in v gverilskih razmerah posneto psihološko grozljivko The Bunny Game, ki je ob izidu dvignila nemalo prahu zaradi svoje kontroverzne vsebine, grafičnih prizorov spolnega in sadističnega nasilja nad ženskami ter med drugim povzročila, da je bilo zaradi strogih cenzorskih pravil v Veliki Britaniji njeno predvajanje onemogočeno. Slednji podatek se zdi rahlo nenavaden, saj pričujoči film ne vključuje niti kapljice krvi ali kakršnegakoli gravža, na kar pa Rehmeier niti ne cilja; njegov namen je prikazati travmatični vsakdan uličnih prostitutk, ki so obsojene na življenje v svetu brutalnega nasilja, odvisnosti in seksualne eksplotacije. Zgodba film je zelo skromna; mlado prostitutko Bunny (Rodleen Getsic), ki jo prvič uzremo med eksplicitnim prizorom nasilne felacije, ugrabi psihopatski Hog (Jeff Renfro), jo s svojim tovornjakom odpelje v puščavo in jo več dni zverinsko muči, dokler je na koncu ne preda novi stranki. The Bunny Game je tiste vrste film, katerega je lažje občudovati kot pa dejansko gledati; umazani realizem, groba vizualna podoba in izbor agresivne glasbe film začinijo z močno dozo grobega in umazanega realizma, vezno tkivo pa predstavlja požrtvovalna igralska predstava Gesticove, ki je sicer nekdanja prostitutka in je režiserju pomagala pri pripravi scenarija, ki temelji na njenih resničnih izkušnjah s strankami (med drugim naj bi bila celo trikrat ugrabljena). Ta pristop filmu doda za takšno vrste zgodbo potrebno avtentičnost in iskrenost, vendar pa je The Bunny Game še vedno bolj frustrirajoč kot pa pretresljiv izdelek, saj se mu pozna pomanjkanje zgodbe, ki bi bila za gledalca zanimiva; navkljub skromni dolžini ure in 15 minut je film obupno razvlečen, dogajanje kmalu preide iz šokantnega v monotono ponavljanje in odprt konec ne dajejo veliko razlogov, da bi izdelek pustil trajnejši vtis. The Bunny Game je tako enako pogumen kot tudi prazen film.