Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Čeprav obstaja več filmskih adaptacij klasičnega pustolovskega romana The Last of the Mohicans pisatelja Jamesa Fornimore Cooperja, je širšemu občinstvu najbolj poznana tista iz leta 1992 v režiji Michaela Manna. To Cooperjevi literarni predlogi sledi zgolj bežno in se zadovolji zgolj s starošolsko pustolovščino, ki vključuje tudi močno romantično noto. Zgodba je postavljena v leta 1757, ko kolonialna vojna med Anglijo in Francijo na območju Severne Amerike doseže vrelišče, sredi tega kaosa trije poslednji pripadniki indijanskega plemena Mohikancev spremljajo hčerki hčerki angleškega polkovnika Munroja, ki sta namenjeni k svojemu očetu na oblegano ozemlje. Vojna pa seveda ne more miniti brez ljubezni, ki se tokrat rodi med posvojenim Mohikancem Hawkeyjem (Daniel Day-Lewis) in Coro Munro (Madeleine Stowe), kar je tudi osrednji fokus Mannovega epa. The Last of the Mohicans utrjuje režiserjev sloves perfekcionista, saj gre za tehnično brezhiben film, ki gledalca očara s spektakularnimi prizori severnoameriške divjine, nepozabno glasbo Trevorja Jonesa, ki črpa navdih iz škotskih ljudskih pesmi ter zavidanja vredno zgodovinsko natančnostjo, ki se odraža preko kostumografije, uporabe orožja, realističnih prizorov bitk in uporabo izvornega indijanskega dialekta. Enako odlične so tudi igralske predstave, kjer poleg znova karizmatičnega Day-Lewisa zasije predvsem West Studi v vlogi huronskega bojevnika Mague, ki sicer igra vlogo antagonista, vendar mu je dodana nepričakovano čustvena dimenzija. Če kje filmu spodrsne, je pri nekoliko nedodelani in preveč sentimentalni romantični zgodbi, ki bi si zaslužila več globine, vendar pa po zaslugi fenomenalnega epiloga (brez pretiravanja lahko rečemo, da film postreže z enim od najboljših zaključkov v zgodovini sedme umetnosti) vendarle doseže določeno katarzo. The Last of the Mohicans je v svojem bistvu morebiti res tipična hollywoodska pustolovska melodrama, vendar pa navkljub temu pusti na gledalcu močan vtis.

Večni danski provokator Nicolas Winding Refn je filmar, ki z enako mero samozavesti kot tudi arogance uteleša prepričanje vzemi ali pusti, pa naj bo tu govora o njegovih filmih ali televizijskih serijah, s katerimi si je krajšal čas med desetletje dolgim odmorom od snemanja celovečercev. Njegovi izdelki vedno dostavijo prav posebno gledalsko izkušnjo, ki pa zna biti za marsikogar preveč frustrirajoča in pretenciozna in Her Private Hell pri tem ne predstavlja nobene izjeme. Mešanica psihološke grozljivke, neo-noir trilerja in ZF distopije je postavljena v neimenovano metropolo, ki je zavita v skrivnostno meglo in spremlja igralko Elle (Sophie Thatcher), ki se preživlja z igranjem v cenenih eksplotacijskih filmih in odrašča v toksičnem družinskem okolju; njen oče je namreč filmski vplivnež, ki rad spi z mnogo mlajšimi dekleti in je celo poročen z Dominique, ki je njena nekdanja najboljša prijateljica. Sočasno z Ellino zgodbo smo gledalci priča moreči odisejadi ameriškega vojaka, ki tava po meglenih ulicah metropole in išče svojo pogrešano hčerko, ki naj bi bila ugrabljena in odpeljana v “Pekel”. Her Private Hell je film, namenjen izključno Refnovim najbolj gorečim oboževalcem, saj ta tudi tokrat ne pristaja na kompromise in dostavi vizualno in zvočno razkošno, vendar pa vsebinsko sila enigmatično in pogosto frustrirajočo tragedijo, katere ni potrebno razumeti, ampak prej izkusiti. Kot je moč pričakovati, je film s tehničnega vidika mojstrovina, saj Refn znova postreže z razkošno kostumografijo in scenografijo, izpiljeno neo-noir atmosfero in čudovito glasbo, med aduti pa je še potrebno omeniti fenomenalno Thatcherjevo v verjetno svoji najboljši igralski predstavi v karieri. In omenjene prednosti so dovolj, da bodo Refnovi oboževalci cenili njegovo provokativno umetniško vizijo, ki se ne sramuje groteskne erotike, ekscesnega nasilja in hladnosti. Kaj pa ostali? Če se želite seznaniti z Refnovo filmografijo, bi Her Private Hell moral biti čisto na dnu izbire, saj gre za film, ki v prvi vrsti utrdi njegovo pozicijo filmarja, ki mnoge navdušuje, druge pa spravlja ob živce. Če je za njegovo kariero to dobro ali slabo, pa je seveda stvar debate.