Idila, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, je bil ob izidu označen za prvo slovensko grozljivko, kar pa ni točen podatek. Začetni poskusi omenjenega žanra v domačem filmu (Morana, Rabljeva freska) se pojavljajo že v začetku 90. let, pa četudi so se izkazali za precej porazne. Ravno zato bi bilo bolj primerno, če rečemo, da je Idila prva kompetentno narejena slovenska grozljivka, ki jo je ustvaril nekdo s potrebnim poznavanjem žanra in tehnično usposobljeno ekipo. Z vsebinskega vidika je težko govoriti o presežku; gre za še eno podeželsko grozljivko o mestnih srajcah, ki nehote trčijo ob psihopatske hribovce in se znajdejo v krvavi bitki za preživetje. Mestne srajce predstavljajo modni fotograf in dva ženska modela, ki se odpravijo na rutinski fotošuting v objem slovenskih gora, psihopatska hribovca pa v domači kleti kuhata žganje na prav poseben (in ne ravno okusen) način. Gorkičeva Idila ima to srečo, da se glede žanrske zastopanosti v slovenskem filmu nima konkurence; je vsekakor kompetentno narejen, solidno odigran in atmosferičen rutalni triler, ki prepriča s tehnično izpiljenostjo in razkošno vizualno podobo, ki dobro zajame kontrast med temačnim / nasilnim dogajanjem in širokimi plani idiličnih slovenskih gora. Vendar pa spodoben film še ni dober film oz. v primeru Idile nadpovprečno dober film; Gorkič je sicer spreten poznavalec žanra, vendar pa bi se lahko bistveno bolj potrudil pri vsebini, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva in generična. Drugače povedano, vse, kar ste videli v hribovskih klavnicah tipa Wrong Turn, boste videli tudi tu, kaj bolj domiselnega pa ni za pričakovati. Idila je spodoben poskus žanrskega filma, ki pa pušča veliko prostora za izboljšave.

Okoli sveta, mimo doma. Tako se glasi podnaslov avtobiografske drame Šterkijada, sicer zadnjega celovečerca Igorja Šterka, ki je pričakovano tudi njegov najbolj osebni projekt v zdaj več kot četrt stoletja dolgi filmski karieri. Ni naključje, da je film ugledal luč sveta točno 15 let po smrti njegovega očeta, slavnega pomorščaka Jureta Šterka, ki je januarja 2009 med plovbo okoli sveta izginil v Indijskem oceanu; biti sin človeka, ki si je drznil slediti svojim sanjam in med drugim kot prvi Slovenec popolnoma sam objadral sveta, je v očeh javnosti napačno razumljega vloga, saj bi od Igorja pričakovali zgolj neskončen ponos, da je bil njegov oče neustrašni morski volk. Vendar pa Šterkijada ni takšne vrste film; že v uvodnem kadru, postavljen v leto 1975, spremljamo Igorja kot otroka, ki spremlja enega od številnih prepirov med njegovima staršema, še posebej, ko beseda nanese na Juretovo pogosto odsotnost od doma ter domnevno zakonsko nezvestobo. V nadaljevanju smo gledalci priča melanholičnemu kolažu spominov na Igorjevo odraščanje, ki so nostalgično duhoviti kot tudi iskreno bridki, še posebej, ko Šterk samozavestno demistificira svojega očeta in se sooči z dejstvom, da je strast do morja in preizkušanja lastnih zmogljivosti v njemu zbudila tudi egocentričnost in sebičnost. Poleg pričakovano izpiljene vizualne podobe in odličnih igralskih predstav, še posebej Janeza Škofa, ki perfektno zajame karizmatičnost kot tudi obsesivno naravo pokojnega Šterka, je glavna odlika filma Šterkijada njegova vsebinska univerzalnost, saj se s svojo ganljivo analizo družinskih odnosov približa marsikateremu gledalcu. Ta iskrenost in pogum, ki poganjata pričujoči film, odtehtata nekatere manjše napake kot so prekratka dolžina in nekateri polovično razviti konflikti, Šterku pa vse pohvale, da se je uspel distancirati od slavne podobe svojega očeta in mu postaviti spomenik, ki služi kot poklon kot tudi kritika zapuščine pomorščaka, ki je živel za morje in tam tudi umrl.