Slovenski film je v začetku 90. let zapadel v krizo ne zgolj identitete, ampak tudi komunikativnosti z občinstvom, saj se je prepogosto zatekel v negledljive in pretenciozne kvaziartistične zmazke, ob katerih še ustvarjalci najverjetneje niso imeli pojma, kaj so s filmom nameravali doseči. To stigmo je le nekaj mesecev po osamosvojitvi razbil Vinci Vogue Anžlovar s svojim celovečernim prvenecem, komičnim filmom ceste Babica gre na jug, ki je dokazal predvsem to, da slovenski film za preživetje potrebuje gledalce in da spogledovanje s “komercialnimi” žanri še ne pomeni konca obstoja sedme umetnosti kot so to podpihovali tedanji samooklicani eminentni krogi domačega filma. Anžlovarjev film se ne ukvarja z globokimi eksistencialnimi vprašanji in želi v prvi vrsti zabavati gledalca, kar mu vsekakor uspe; preprosta zgodba sledi trmoglavi in svobodomiselni upokojenki Sari (nepozabna Majolka Šuklje), ki pobegne iz doma za ostarele in se odpravi proti morju v družbi zabušantskega saksafonista Davida (Bojan Emeršič) in jazz pevke Laure (Nataša Matjašeč), trojica pa se na poti do cilja zapleta v številne komične dogodivščine. Največja odlika filma Babica gre na jug je njegova preprostost; Anžlovar si ne domišlja, da odkriva toplo vodo, ampak se skuša zgolj zabavati in gledalcu omogočiti, da za slabo uro in pol pozabi na vsakdanje težave in se prepusti toplemu življenjskemu humorju, simpatičnim likom ter celem kupu duhovitih situacij, ki dokažejo, da je Slovenija dovolj velika država za razvoj žanra filma ceste. Poleg odlične igralske predstave Šukljetove, ki že zaradi tega filma ostaja ena od ikon domačega filma, film prepriča s pestrim izborom jazz glasbe, odličnimi dialogi in venomer sproščenim vzdušjem, ki ne vsiljuje pretirano dramatičnih preobratov, pa četudi filmu v drugi polovici zmanjka sape in izgubi nekaj kreativnosti. Babica gre na jug je film, ki je vsaj na simbolični ravni za nekaj časa ponesel Slovenijo v svetlejšo prihodnost domače sedme umetnosti.

Eden od največjih problemov, s katerimi se slovenski film pogosto in trmoglavo sooča, je vzpostavitev všečnih / zanimivih likov, katerih usode, prikazane pred kamero, nosijo nek globji smisel in vodijo do zadovoljivega epiloga. Zapelji me, celovečerni prvenec režiserja Marka Santića, je šolski primer takšnega pomanjkljivega izdelka; gre za film, pri katerem vsaj na prvi pogled vse stvari stojijo na pravih mestih, vendar pa se navkljub temu nikoli ne združijo v trdno povezano celoto. Hkrati gre za film, ki svoje redke svetle trenutke zaduši pod težo sivinske monotonosti in dolgočasja, zaradi katerih je slovenski film pred četrt stoletja pregnal še tiste najbolj vztrajne in v moč domačega filma prepričane gledalce. Romantična drama o Luki (Janko Mandič), ki po več letih zapusti mladinski dom in se zaposli kot čistilec v predelovalnici mesa, kjer se zaljubi v sodelavko Ajdo (Nina Rakovec) je sicer tehnično soliden, dobro odigran in nasploh kompetentno narejen film, ki pa mu največ preglavic povzroča sila nezanimiva in nedodelana vsebina. Že osrednji lik ni pretirano zanimiv in posnema držo tipičnega slovenskega pasivnega melanholika, še slabše pa jo odnese romantični del zgodbe, saj je odnos med Luko in Ajdo strašansko nedodelan in v filmu obstaja zgolj zato, ker tako zahteva scenarij, posledično pa tudi med Mandičem in Rakovčevo ni praktično nobene kemije. Nič boljše je ne odnese preostanek zgodbe, ki postreže z občasnimi trenutki toplega humorja, vendar kot celota pri gledalcu občutek hladnosti in dolgočasja. Navkljub vročemu naslovu je Zapelji me film, oropan čustev in karkšnekoli volje do življenja.