Slovenijo je pred leti pretresel t.i. Facebook umor, ko sta dva mladeniča preko priljubljenega družabnega omrežja v živo predvajala njuno brutalno pretepanje žrtve, ki je na koncu zaradi hudih poškodb tudi umrla. Dogodek, ki ga je skoraj pol ure v živo spremljalo več tisoč ljudi, je hkrati znova sprožil debate o naraščujoči pasivnosti družbe, ki z varne razdalje spremlja tovrstne tragedije, vendar si prepogosto ne upa ali ne želi ukrepati. Omenjeni incident služi kot navdih za psihološko srhljivko Opazovanje, novi celovečerec enega od veteranov slovenskega filma Janeza Burgerja in predstavi zgodbo mlade reševalke Lare, ki se z ekipo odzove klicu na pomoč, ko neznanci brutalno pretepejo mladeniča in celoten dogodek prenašajo v živo po Faceboku. Mladenič zaradi težkih poškodb pristane v komi, Lara pa začne kmalu zatem iz njegovega profila prejemati videoposnetke, na katerih naključni mimoidoči opazujejo pretepanje. Opazovanje sledi “novim” trendom v slovenskem filmu, ki so sicer več kot dobrodošli; poslužuje se drznega eksperimentiranja z različnimi žanri, vendar pri tem še vedno ohrani Burgerjev močan avtorski pečat. Film prepriča z izvrstno temačno atmosfero in tehnično izpopolnjenostjo, kjer statična kamera ter pogosta utesnjenost kadrov odlično zajameta zastrašujoče kafkovsko potovanje glavne junakinje, ki jo z močno ekspresivno prezenco odigra Diana Kolenc. Velja pa opozoriti, da Opazovanje ni film, ki želi gledalcu posredovati odgovore; zdi se celo, da bolj ko smo bliže odjavni špici, več vprašanj si zastavljamo, Burger pa pri sicer zelo očitnem družbenem komentarju zavije v vode metafizike in nonšalantno razbija mejo med realnim in imaginarnim oz. virtualnim. Ta pristop bo marsikaterega gledalca ujezil, čeprav filmu res ne bi škodilo, če bi imel bolj razdelan zaplet in bil za pol ure daljši. Opazovanje je nepopoln, vendar posrečen filmski eksperiment.

Slovenski film je do začetka 60. let večinoma tičal v vodah ideološkega socialnega realizma in navdihujočih vojnih akcij o drznih podvigih partizanskih sil za časa druge svetovne vojne. Ta trend je grobo prekinil “enfant terrible” Boštjan Hladnik z modernistično dramo Ples v dežju, ki je bila za tiste čase radikalno drugačen film, močno navdihnjen s temačnostjo in nihilizmom filmov noir in francosko novovalovsko poetiko. Film, posnet po motivih romana Črni dnevi in beli dan, edinega proznega dela dramatika Dominika Smoleta, je zavit tako v metaforično kot tudi dobesedno črnino; deževne in zapuščene ljubljanske ulice, zanemarjeni in utesnjeni interieri ter noč, ki se zgrinja nad glavne junake kot znak neizbežne tragične usode, predstavljajo kulise tragične ljubezenske zgodbe iz sveta pogosto nerazumljenih in zafrustriranih umetniških boemov, ki hkrati bežijo pred bolečino kot se tudi vrtijo okoli nje kot magneti. Hladnikov film predstavi ljubezenski trikotnik med zapitim slikarjem Petrom (Miha Baloh), zafrustrirano gledališko igralko Marušo (Duša Počkaj) in sramežljivim šepetalcem (Ali Raner), ki iščejo zase idealen svet, čeprav boljšega od tega, v katerem so, sploh ni. Ples v dežju je za zgodovino domače sedme umetnosti vsekakor prelomen film; Hladnik s samozavestno režijo in mojstrsko natančnostjo preslika nekonvencionalne filmske prijeme v domače okolje, ne da bi pri tem zapadel v brezsramno kopiranje francoskih novovalovcev. Vzdušna noirovska atmosfera, brezhibno prepletanje sanjskega in realističnega, nenavadno melodramatične, pa vendar nepozabne igralske predstave (še posebej imenitna je Počkajeva, ki z Maruško ustvari enega najbolj tragičnih likov v zgodovini slovenskega filma) ter večplastna zgodba, namenjena številnim intepretacijam vsekakor predstavljajo težak zalogaj za gledalca, vendar pa Ples v dežju pričara toliko navdihujočih trenutkov, da se je filmu nemogoče upreti. In četudi Hladnik ponekod po nepotrebnem razvleče zgodbo in se zateka v pretenciozni simbolizem, se pričujoči drama upravičeno šteje med klasike modernega slovenskega filma.