Tretji celovečerec ene od najbolj prepoznavnih slovenskih filmark Sonje Prosenc, ne izgublja časa z vzpostavljanjem osrednjega konflikta, ki to v resnici sploh ni; tričlanska družina s pokvarjenim starim avtomobilom stoji ob cesti in čaka, da ji bo kdo ustavil, vendar pa se vsak zgolj brezbrižno pelje mimo. Med slednjimi je tudi premožna družina Kralj, ki jo sestavljajo z izletom v vesolje obsedeni falirani pisatelj Aleksander (Marko Mandić), njegova hladna žena Olivija (Katarina Stegnar), njuna jezikava hčerka Agata (Mila Bezjak) in Julien (Aliocha Schneider), Aleksandrov sin iz prejšnje zveze. Gledalec bi pričakoval, da se bo na tem mestu film posvečal ubogi družini, ki je obtičala ob cesti, vendar pa Prosenčeva fokus usmeri ravno na Kraljeve, na privilegirano družinsko celico, ki se je odločila za izolirano življenje v stekleni hiši sredi gozda, katere monotono življenje prekine ravno Julienov prihod, ob katerem se razgalijo skrhane družinske vezi in priložnosti za njihovo morebitno čustveno odrešitev. Če primerjamo Odrešitev za začetnike z režiserkinima prejšnjima filmoma (in serijo Trigrad), je ta gledalcu bolj dostopen in duhovit, kar pa ne pomeni, da se je Prosenčeva odpovedala zanjo značilnemu počasnemu tempu, močni prisotnosti simbolizma, skopim dialogom in izpiljeni vizualni podobi, ki znova prevzame vlogo pripovedovalca. Slednje pade na plodna tla še posebej po zaslugi odličnih Mandića in Stegnarjeva, ki sta že v preteklosti dokazala kot močno ekspresivna igralca, ki lahko izražata čustva tudi brez besed, simpatično duhovita je tudi mlada Bezjakova, medtem ko je zgolj Schneiderjev lik nekoliko enodimenzionalen in nezanimiv. Pri pričujočem filmu je najbolj osvežujoče to, kako se ta samozavestno in drzno sooči z izzivom prikaza bolj empatičnega potreta premožnih arogantnežev, ne da bi pri tem žrtvovala satirično ostrino. Filmu sicer dela nekaj preglavic občasna razvlečenost, ki je še posebej izrazita v zadnji tretjini, vendar pa se je z Odrešitvijo za začetnike Prosenčeva znova utrdila status ene najboljših filmark na Slovenskem.

Mladinska drama Igrišča ne damo, sicer najnovejši celovečerec režiserja Klemna Dvornika, se tematsko naslanja na aktualno problematiko upora družbeno ozaveščenih mladih zoper generacije ciničnih in arogantnih odraslih, ki so v želji po dobičku in hitrem ugodju pripravljeni poteptati prihodnost našega planeta. Dvornikov film ta upor omeji na majhno skejtersko igrišče v Ljubljani, kateremu grozi rušenje, saj želi gradbeno podjetje na tem območju zgraditi parkirišče za avtomobila. Skupina dvanajsletnih skejterjev, ki jim igrišče predstavlja drugi dom, se s pomočjo zadržane Alme, katere oče je zaposlen v omenjenem gradbenem podjetju, odloči za aktiven upor zoper rušenje, vendar ima na voljo zgolj teden dni časa. Igrišča ne damo prinaša navdihujoče sporočilo o moči družbenega aktivizma mladih, ki predstavlja edino upanje za prihodnost planeta, pri tem pa se povečini premetno izogne pedagoškemu moraliziranju in sentimentalnosti, kar je vsekakor pravilen pristop za nagovarjanje mlajših generacij. Dvornikov film, zaznamovan z duhom TikToka, urbanega hip hopa in skejtanja je tehnično izpiljen in dobro odigran; pri slednjem velja pohvaliti mlade igralce, ki se zelo dobro znajdejo v svojih vlogah, pa četudi ji film ne daje veliko možnosti, da bi iz svojih likov ustvarili kaj več kot like s komaj kaj osebnosti. In tu trčimo ob prvi večji problem Dvornikovega filma; navkljub poglobljenemu sporočilu je film kot tak presenetljivo plitek in nedodelan, saj si ne vzame čas, da bi bodisi razvil svoje like ali pa ustvaril bolj dramatičen zaplet, kar je še posebej razvidno v zaključku, ki skuša delovati emocionalno, vendar pa je izpeljan tako naivno in osladno, da celotnemu dogajanju odvzame kakršnokoli relavantnost. Še bolj moteče pa je to, da je Igrišča ne damo preveč resen in skoraj oropan sproščenosti in duhovitosti, ki sta pri mladinskih filmih nujna, zato na več mestih izpade preveč duhomorno in celo dolgočasno. Dvornikov film ima vsekako dobre namene in režiserju se pozna obrtniška spretnost, vendar pa je težko reči, da bo pri mlajših gledalcih pustil trajnejši vtis.