Gepack je celovečerni prvenec Žige Kukoviča, ki je z glavnim igralcem Robertom Kladnikom zaslovel s kratkimi komičnimi posnetki na omrežjih TikTok in YouTube, kar je po svoje zaskrbljujoč podatek; ali lahko komik, ki zabava občinstvo za par sekund ali minut, uspe posneti uro in pol dolg film, ki ne bo izgledal zgolj kot kolaž skečev, zlepljenih skupaj v plitko in nezanimivo zgodbo? Odgovore je nekoliko bolj zapleten, ko bi sprva mislili. Gepack je zamišljen kot komični film ceste o štirih prijateljih, ki se odpravi na festival na Hrvaško, vendar se tekom neobremenjenega in s hedonističnim duhom zaznamovanega izleta začnejo odvijati stvari, ki ne ogrozijo zgolj navidez trdnega prijateljstva četverice, ampak hkrati tud njihova življenja, še posebej, ko se eden od prijateljev udeleži potovanja zgolj zato, da bi čez mejo pretihopatil drogo. Kukovičev film spada med neodvisno produkcijo, podkrepljeno z minimalnimi finančnimi sredstvi, kar pa se celovečercu na tehnični ravni ne pozna; film je vizualno atraktiven, igra povečini naravna (še posebej duhovita je epizodna vloga Matjaža Javšnika), uporaba kamere in struktura nekaterih prizorov je brezhibna, dodana glasba pa dogajanju doda potrebno živahno dinamiko. Žal pa se filmu t.i. “tik-tok” korenine poznajo pri nedodelani zgodbi, ki ji sicer lahko oprostimo predvidljivost, vendar pa ima dve ključni težavi; pomanjkanje fokusa in pogosto nerodno preskakovanje med odštekano komedijo in čustveno dramo. In za obe težavi je kriv nepotreben zaplet s tihotapljenem drog, ki ga je Kukovič najverjetneje vstavil v film, da bi dogajanju dodal več dramatičnosti, vendar pa večino časa deluje prisiljeno in (brez da bi razkrili konec filma) niti ne pripelje do kakršnegakoli zadovoljivega zaključka. Gepack je tako najmočnejši, ko se prepušča goli zajebanciji štirih glavnih junakov na cesti proti morju, vendar pa je teh trenutkov premalo, da bi film lahko štrlel iz povprečja.

Druga svetovna vojna se v slovenskem prostoru marsikomu zdi že precej zlajana tematika, še posebej zato, ker je ta pogosto zlorabljena v namene ideološke propagande in večnega obračunavanja med slovenskimi “kavbojci in indijanci” oz. partizani in domobranci. Toda slovenski vojno-zgodovinski kratki film Ostri vrh v produkciji zasavskih neodvisnih filmarjev F.U.D Loke Studio dokazuje, da je to temačno obdobje še vedno polno zgodb, ki so po vseh teh letih ostale neraziskane in skoraj pozabljene. Ostri vrh iz naslova filma je kraj, kamor je le nekaj dni pred začetkom nemškega napada na Jugoslavija poslana skupina vojakov Kraljevine Jugoslavije z namenom obrambe severne meje. Kar se sprva začne kot rutinska naloga varovanja meje, se zelo hitro spremeni v boj za preživetje, nad celotnim dogajanjem pa visi grozeča senca prelomnih dogodkov, ki so za vedno spremenili slovensko zgodovino 20. stoletja. Žanr vojnega filma je v Sloveniji zelo skromno prisoten, med razlogi pa je pogosto omenjeno prepričanje, da za tovrstne filme potrebuješ ogromno denarja in celo vrsto logističnih zahtev, kar pa Ostri vrh nekoliko postavi na glavo. Gre namreč za film, ki dokaže, da lahko z že nekaj iznajdljivosti in entuziazma ustvariš ne zgolj zgodovinsko avtentičen in iskren, ampak tudi izredno gledljiv izdelek, ki navkljub temačnemu ozadju in tragični resnični zgodbi ohranja smisel za humor, hkrati pa subtilno izlušči motive poguma in požrtvovalnosti, ne da bi ob tem izpadel osladno ali pokroviteljsko. Velike zasluge za tako dober rezultat je moč pripisati dobri režiji, duhovitim dialogom in simpatičnim igralskim predstavam, četudi se film ne uspe docela izogniti pričakovanim pastem nizkoproračunskih izdelkov kot so tehnične napake (četudi nobena od njih ni usodna) in prenaglo sklenjena zgodba, ki bi se jo lahko brez težav razširilo na celovečerno dolžino. Ostri vrh je več kot spodoben vojni film, ki dokazuje, da obdobje druge svetovne vojne še vedno lahko služi kot vir številnih navdihujočih in ideološko neobremenjenih pripovedi.