Kostanjevi gozdovi v naslovu celovečernega prvenca Gregorja Božiča opisujejo Benečijo, predel na jugoslovansko-italijanski meji, ki je bil po koncu druge svetovne vojne prepuščen počasnemu umiranju; zaradi revščine in političnih napetostih je mnogo prebivalcev ta predel zapustilo in iskalo srečo v tujino, tistim, ki so ostali, pa je posvečen pričujoči film. Božičeva poetična drama, ki se poslužuje tudi elementov pravljičnega nadrealizma, spremlja dva posameznika starejše in mlajše generacije, ki se znajdeta pred težko življenjsko preizkušnjo; stikaški mlinar (Massimo de Francovich) se sooča z naglim umiranjem svoje žene, medtem ko Marta (Ivana Roščić), zadnja obiralka kostanjev, sanjari o tem, da bi zapustila vse bolj revno in depresivno okolje Benečije in poiskala srečo na drugi strani oceana. Usodi glavnih junakov se prepletata in preko njiju Božič s tenkočutno občutljivostjo naslika ganljiv, pretresljiv in ponekod celo duhovit potret pozabljenih krajev, katerih – kot izjavi eden od likov v filmu – čez sto let najverjetneje nihče več ne bo spomnil. Zgodbe iz kostanjevih gozdov je s svojim liričnim pripovednim tokom in močnim zanašanjem na simbolizem zasnovan kot filmska pravljica s presunljivo vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago, naravnimi igralskimi predstavami (pohvalno je, da je Božič v filmu ohranil dialekt omenjenih krajev) in zasanjanim tempom, ki blagodejno deluje na gledalca, saj ga za slabih 80 minut odpelje v svet brez meja in ideologij, Božičeva poglobljena meditacija o smrti, upanju in krivdi pa hkrati poskrbi, da film funkcionira ne zgolj kot plemenit spomenik Benečiji, ampak praktično vsakemu kraju, ki je nažalost obsojen na pozabo. Zgodbe iz kostanjevih gozdov so neprecenljiva filmska pesem, zaradi katere bo Benečija ostala večna.

Mitja Okorn, ki se je z leti uveljavil bolj na mednarodnem kot domačem tržišču, je pred dvema desetletjema prodrl na domače neodvisno filmsko sceno s celovečernim prvencem, akcijsko črno komedijo Tu pa tam, ki jo je posnel praktično z lastnimi sredstvi, hkrati pa so film zavrnili vrteti na vidnejših slovenskih festivalih, kar pa Okorna še dodatno motiviralo, da je film (znova) sam poslal v kinematografe in dosegel več kot solidnih 25 tisoč gledalcev. Za film neodvisne produkcije je to vsekakor pohvale vreden dosežek, pa vendar se je treba vprašati, če je pričujoči film bil deležen uspeha zaradi dejanske kvalitete filma ali prej prebrisanega marketinga, kjer je Okorn dobesedno okupiral vsako pogovorno oddajo, šov in “veselico” ter vabil gledalce v kino pod pretvezo, da se je režiserju zaradi zavrnitev s strani filmske “elite” zgodila huda krivica. V večini primerov bi se lahko postavili na stran režiserja, toda Tu pa tam je film, kjer je ignoranco festivalov mogoče razumeti; gre namreč za precej neizviren, predvidljiv in generičen izdelek, ki površno kopira estetiko filmov Quentina Tarantina in Guya Ritchija, ne da bi povsem razumel, kaj je njune klasike naredilo večne. Že okvirni zaplet je reciklaža praktično vsakega urbanega kriminalnega trilerja; skupina zgub iz razvpitega “Kranjsterdama” si od lokalnega kriminalca izposodi ogromno vsoto denarja, katero po hitrem postopku pokuri, nato pa ima na voljo samo teden dni časa, da jo vrne. Tudi če pustimo neizvirno vsebino na strani, je Okornov film na vseh nivojih rahlo spolirana različica domačih videoposnetkov, ki se vrtijo na zabavah ob ekcesnem uživanju alkohola in drog. Lesene igralske predstave, cel kup slabih šal, enodimenzionalni liki in zelo očitna vsebinska brezciljnost je nekaj, kar ni moč odpraviti z izgovorom, da si imel na voljo zelo malo denarja. Tu pa tam je film, ki tudi z večjim proračunom ne bi štrlel iz povprečja, saj izdelek ne poganja strast do filma, ampak prej Okornov ego, da bi “zagamani slovenski filmski sceni” dokazal, da lahko posname celovečerec za množice. In več kot trepljanje po rami za vztrajanje si ta film ne zasluži.