Mladinska romantična komedija Kaj pa Ester?, sicer režijski prvenec Tosje Flakerja Berca, se začne tako kot skoraj vsak film omenjenega žanra; z razhodom. Srednješolka Ester (Katja Predan) se odloči končati razmerje s svojim skoraj preveč popolnim fantom Kajem (Bojan Cvijetićanin, še preden je s skupino Joker Out postal najstniški idol), toda slednji se trmoglavo odloči, da bo znova osvojil njeno srce in to za vsako ceno. Ravno zato se Ester odloči domiselnega načrta; z vrstnico Vando razširita novico, da sta v lezbičnem razmerju, kar sprva sicer prinese željene rezultate, vendar le za kratek čas, saj se kmalu Ester in Vanda soočita z dosedaj skritimi čustvi. Slovenskemu filmu je pogosto (krivično) očitano, da je izvedbeno in idejno obtičal vsaj 30 let za časom, toda naj Kaj pa Ester? služi kot očiten dokaz, da temu sploh ni tako. Gre za film, ki odlično razume svojo ciljno publiko, to se pravi najstniško občinstvo in ji dostavi nepretenciozno in prikupno mešanico filma o odraščanju in romantične komedije, ki s sproščenostjo, duhovitostjo in iskrenostjo spregovori o bolj “občutljivih” tematikah kot je lezbična ljubezen, ki je v slovenskih filmih žal še vedno pogosto obravnava kot senzacionalna eksotika. Povrhu tega film prepriča z celim kupom za počit smešnih šal, naravnimi igralskimi predstavami, pikrimi dialogi in očarljivo samoironično osladnostjo, enako uspešen pa je tudi na tehnični ravni, saj je posnet sodobno, barvito in dinamično. Če se filmu Kaj pa Ester? kje zatika, je pri razvoju zgodbe, ki venomer ostaja površinska in nedodelana, prav tako pa njen okvirni zaplet ne nosi nekega globjega smisla, saj se film niti ne ukvarja z nekaterimi ključnimi vprašanji o tem, zakaj si Kaj sploh prizadeva osvojiti Ester in kako slednja začne prepoznavati svoja lezbična nagnjenja. Takšne težave bi bile za marsikateri film usodne, toda Kaj pa Ester? je takšne vrste film, ob katerem lahko brez težav uživamo, pa četudi nam ni povsem jasno, zakaj bi nam za karkoli moralo biti mar.

Domači filmski ustvarjalec Tomaž Gorkič se je širšemu občinstvu predstavil s hribovskim slasherjem Idila, ki se na vsebinski ravni sicer ni uspel pohvaliti z izvirnostjo, a je bil navkljub temu povsem kompetentno narejena slovenska grozljivka. Za svoj naslednji celovečerec, črnohumorno krvavo grozljivko Prekletstvo Valburge, pa Gorkič predstavi zgodbo o dveh bratih, ki se preživljata s prevarantskimi posli, med katere spada tudi turistični ogled zapuščene graščine domnevnega vampirskega barona Valburge. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se kmalu izkaže, da je graščina napolnjena s skrivnostmi, zaradi katerih začnejo turisti umirati eden za drugim. Gorkič je vsekakor vešč filmar, ki pozna pravila žanra komične grozljivke, vendar pa Prekletstvo Valbruge žal tega ne izkazuje; na tehnični ravni je sicer povsem spodoben poklon starošolskim eksplotacijskim slasherjem iz 60. in 70. let, saj postreže z dobro atmosfero, prepričljivimi akcijskimi prizori, všečno kostumografijo in nekaterimi posrečenimi komičnimi vložki. Navkljub temu pa je Gorkičev film nekoliko lenoben in prazen, kot da se ekipi pred in za kamero ni ljubilo v projekt vložiti svoj maksimum; humor je pogosto zelo obešnjaški in nepotrebno vulgaren, velika večina likov je enodimenzionalno dolgočasnih (če bi Gorkič vsaj polovico le teh iz filma vrgel, bi lahko več časa namenil ostalim, da pridejo do izraza) in nasploh se zdi, da film nima scenarija in da je nastal preko zelo amaterske improvizacije igralskega ansambla, ki več kot očitno ne ve, kaj počne. Prekletstvo Valburge je tako komična grozljivka, ki je tako po humorju kot grozi na zelo nizki ravni.