Slepa pega, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Hanne Slak, gledalca odpelje skozi urbani blodnjak umazanih podvozov, utesnjenih stanovanjskih blokov, natrpanih mestnih tržnic, sterilnih bolnišnic in zakajenih nočnih klubov, znotraj katerega se odvija intimna zgodba o preživetju. Lupo (Manca Dorrer) nekega večera prejme telefonski klic njenega brata, heroinskega odvisnika Gladkega (Kolja Saksida), ki leži nezavesten pod mostom. Izkaže se, da je Gladki pobegnil iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi odvisnosti, zato Lupa najame sobo v zanemarjenem bloku in skuša brata rešiti pred najhujšim, čeprav se zaveda, da bo s tem žrtvovala svoje normalno življenje. Navkljub narkomanski tematiki Slepa pega ni dokumentarističen vpogled v življenja odvisnikov kot npr. nemška klasika Christiane F., ampak v prvi vrsti zgodba o previsoki ceni ljubezni do bližnjega in kako krut je lahko razkol med željami in resničnostjo; na eni strani je Lupa, ki želi rešiti brata (četudi je gledalcu hitro jasno, da zanj rešitve ni), na drugi strani pa njen načrt, da z njim pobegne v popolno osamitev, kar se na dolgi rok zdi nesmiselna odločitev. Tega se film zaveda in s pomočjo privlačno temačne zrnate fotografije, maksimalno izkoriščene “scenografije” ubranega prostora, domiselnih montažnih prijemov in odlično uporabljenih zvočnih učinkov uspe gledalca potegniti v eksistencialno brezno glavnih junakov in njunega izgubljenega boja s časom. Filmu se bistveno bolj zatika na vsebinski ravni, kar pa je za prvenec pričakovano; Slakova bi lahko ubrala drzno potezo in ves svoj fokus usmerila na Lupo in Gladkega, ki se v zavetju umazane sobe zatekata k spominom na nedolžno otroštvo, vendar pa film žal zgodbo nasiči s stranskimi liki (od dobrosrčne kurbe do stereotipno vročekrvnega dilerja), ki vedno znova prekinejo tok zgodbe, čeprav tej ne dodajo nobene nianse ali globine. In kot je bilo že omenjeno; film narkomanske tematike ne raziskuje ravno poglobljeno, ampak je uporabljena zgolj kot kulisa za bolj osebno zgodbo, kar bi znalo nekatere gledalce razočarani. Navkljub začetniškim napakam pa je Slepa pega kompetentno posnet urbani film, ki ga slovenski film še kako potrebuje.

Slovenski družbeni prostor je v zadnjih letih med drugim okupiran tudi z vročimi debatami na temo privatiziranja naravnih virov in človekove pravice do čiste pitne vode, vrelišče konfliktnih debat pa je bilo doseženo z lanskoletnim referendumom o vodah. S tega vidika bi lahko film Ameba, sicer tretji igrani celovečerec Blaža Završnika, označili za preroškega; zgodba je namreč postavljena v temačno prihodnost, ki pa zagotovo prihaja (zato se tudi film začne z domiselno obrazložitvijo, da je posnet po resnični prihodnosti); v majhnem mestu podjetje Orfej prevzame nadzor nad vodnimi vir in lokalnemu prebivalstvu zapre pipe. Najboljši prijatelji Dacho, Tunja in Lučke, ki se preživljajo s preprodajo drog, hkrati pa skrbijo za svoje disfunkcionalne družine, kmalu ugotovijo, da imajo nekateri privilegirani meščani še vedno prost dostop do vode, zato krenejo na pot maščevanja in iskanja pravice v svetu, kjer pa koncept socialne države ne obstaja več. Završnik je pričujoči film posnel z minimalnimi finančnimi sredstvi, močno okrnjeno tehnično ekipo ter igralskimi naturščiki (glavne vloge so prevzeli člani rap skupine Matter), kar se na končnem izdelku sicer rahlo pozna, še posebej zaradi nekaterih tehničnih napak, občasno amaterske igre in neenakomernega tempa zgodbe, ki privede do šibkega epiloga, od katerega bi na obravnavano problematiko pričakovali več udarnosti in dorečenosti. Navkljub temu pa je Ameba zgovoren primer nizkoproračunskega filma, ki svoje omejenosti obrne sebi v prid; minimalistična temačna podoba, enolične lokacije zapuščenih industrijskih objektov in pustih stanovanjskih blokov ter vzdušna glasbena podlaga gledalca prepričljivo pahnejo v tesnobno in zadušljivo distopično prihodnost, dobro izrisani liki ter presenetljivo močni nastopi glavnih igralcev pa pripomorejo k temu, da družbeno sporočilo o tem, da človeštvo naravne vire obravnava kot nekaj samoumevnega, pride do gledalčevih ušes na subtilen in nevsiljiv način. Ameba je film, ki iz manj uspe narediti več in s tem ostati v trajnem spominu.