Domači filmski Studio Siposh, najbolj znan po produciranju dokumentarcev in kratkih filmov z versko vsebino, ki pogosto hodijo na meji med informativnim in propagandnim, z enournim “avtobiografskim dokumentarcem” Na svoji strani ne skriva več svoje zavezanosti ideologiji desničarskega tabora na čelu s stranko SDS oz. njenim prvakom Janezom Janšo. Slednji tudi nastopa v pričujočem filmu kot sedeči pripovedovalec svoje življenjske zgodbe, ki pa je (pričakovano) prirejena za ciljno občinstvo; goreče podpornike Janše oz. stranke SDS. In četudi film v svojem opisu obljublja drugačen, bolj oseben portret prvaka slovenske desnice, bo vsakemu gledalcu zunaj kroga SDS volilcev jasno, da je Na svoji strani šolski primer propagandnega dokumentarca, kjer ni nič prepuščeno naključju in je povedano / prikazano točno tisto, kar Janša želi povedati / pokazati. V osnovi gre za še en njegov poskus, da bi v očeh slovenske javnosti izpadel kot pošten in marljiv delovni človek, intelektualni vizionar, večni mučenik naroda, zagrizen borec proti komunizmu (ni naključje, da film popolnoma ignorira skoraj 25 let njegovega življenja, ko je bil zagret podpornik komunistične partije) in Rambo slovenske osamosvojitve, ki je z lastnimi rokami osvobodil domovino. A tudi če odmislimo propagandno naravo izdelka, je Na svoji strani tudi s tehnične plati boleče monoton in dolgočasen film, ki bi estetsko in kreativno spadal v 80. leta minulega stoletja; Janša ni pretirano zanimiv in karizmatičen govorec (nenazadnje tudi sam prizna, da bolje piše kot govori), ponavljajoča struktura filma s statičnimi kadri sedenja Janše pred pustim ozadjem pa zgolj potrjuje dejstvo, da je bil film dirigiran s strani ljudi, ki nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako narediti gledljiv in zanimiv film. In da ne bo pomote; nič ni narobe, če si želi Janša na svoje stroške delati reklamo v obliki dokumentarnega filma, vendar pa naj za te podvige najame nekoga, ki bo njegovo agendo naredil vsaj gledljivo.

Tistemu, ki je prebral Belo se pere na devetdeset, avtobiografski roman nekdanje novinarke Bronje Žakelj in eno največjih domačih literarnih uspešnic vseh časov, bo hitro jasno, da je filmska adaptacija takšne pretresljive in kompleksne zgodbe, ki se razteza čez skoraj tri desetletja, vse prej kot enostaven zalogaj. Pa vendar se je tega podviga samozavestno lotil Marko Naberšnik, ki je že z svojim prvencem Petelinji zajtrk (posnetim po romanu Ferija Lainščka) dokazal, da zmore preliti zgodbo iz knjižne v tekočo filmsko obliko, zato se zdi več kot primeren kandidat za gledljiv prerez Bronjinega življenja. Končni rezultat je presenetljivo vzorna in močno gledljiva adaptacija, ki uspešno ujame duh pretresljivega, a navdihujočega romana, pri tem pa venomer ohranja idealno ravnotežje med smehom in solzami, ne da bi pri enem ali drugem padel v pretiravanje ali patetiko. S tehničnega vidika je film brezhiben; njegova avtentična obuditev družbenega duha 80. in 90. let je za slovenske razmere nadstandardno dobra (od nostalgične fotografije, kostumov pa do vzdušne scenografije), k intenzivnosti zgodbe pa pripomore tudi melodramatična, vendar nemoteča glasbena spremljava. Enako močna je tudi igralska zasedba; Lea Čok v glavni vlogi poskrbi za eno najbolj čustveno intenzivnih predstav v slovenskem filmu v zadnjih let, nič slabši pa niso Jurij Zrnec kot Bronjin oče Janez, Tjaša Železnik kot mama Mita, posebno omembo pa si zasluži legendarna Anica Dobra ki kot babica Dada ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Kar bo nekatere gledalce najbolj zmotilo, je nekonvencionalna struktura filma, ki v nasprotju z romanom zgodbe na razvija kronološko, ampak preskakuje med časovnimi obdobji. Ta ambiciozen pristop bo nemoteč za tiste, ki ste roman prebrali, najverjetneje pa bo ostale pustil rahlo zmedene, hkrati pa se zdi, da bi film na več mestih lahko bil nekoliko bolje zmontiran. Navkljub tem napakam pa je Belo se pere na devetdeset izvrsten film, ki se bo brez težav usidral v srca mnogih gledalcev.