Od začetka krvavega balkanskega konflikta mineva že tri desetletja, pa vendar se zdi, da širša javnost o njegovem resničnem ozadju oz. o zamolčanih zgodbah ve zelo malo.Je to, kar nam je dosedaj znanega o vojni na Balkanu, zgolj vrh ledene gore, ki pod gladino skriva številne zgodbe o sprevrženosti človeškega duha v ekstremnih okoliščinah? Eno od teh zgodb pokriva tudi dokumentarni film Sarajevo Safari režiserja Mirana Zupaniča, ki spregovori po prav posebni vrsti lovskega “turizma” za časa obleganja Sarajeva; med letoma 1992 in 1996 se naj bi v okolici mesta pojavljale organizirane skupine ljudi, ki so premožnim tujcem omogočale streljanje na civiliste. Zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov o tovrstnih aktivnostih je sarajevski safari ostal zakorininjen v balkanski družbi kot urbana legenda oz. mit, katerega obstoj je vedno postavljen pod velik vprašaj. Zupaničev dokumentarec se te težave zaveda in na srečo ni strukturiran kot pobesnela teorija zarote, temveč bolj kot emocionalen opomin, da vojna v ljudeh prebudi “zver”, ki hrepeni bodisi po sadizmu bodisi po adrenalinu. Kar je v “normalnem” svetu prepovedano, v vojnem stanju postane zakon, nasilje pa rodi kaos in v kaosu so pravila civiliziranega sveta mnogim zgolj v napoto. Sarajevo Safari ni dokumentarec, ki gledalcu polaga besede v usta, temveč svojo pozornost usmeri v srhljiva pričevanja tistih, ki so na omenjenih safarijih sodelovali kot zgolj pasivni opazovalci in tistih, ki so postale (morebitne) žrtve tovrstnega nesmiselnega nasilja.V kolikšni meri so ta pričevanja resnična, je prepuščeno gledalcu, vendar pa je glavna odlika dokumentarca ta, da se odmika od senzacionalnosti vsebine ter navkljub pomanjkanju dokazov izpostavi znano dejstvo; da so nedolžni ljudje edine žrtve vsake vojne.

Treba se je strinjati, da glasba brez občinstva ne more obstajati tako kot bi tudi občinstvo brez glasbe obtičalo v neprijetni tišini, ki bi nas oropala drobnih lepot vsakdana. Tega se zaveda tudi najnovejši celovečerec Matevža Luzarja z naslovom Orkester, ki se estetsko dotika stila trpkih čeških komedij iz začetka 60. let, s katerimi je zaslovel Miloš Forman in lovi ravnotežje nad duhovitostjo ter bridkostjo resničnosti, ki gledalcem nastavlja ogledalo. Luzarjev film ceste se ponaša s preprosto fabulo; pihalni orkester iz Zagorja ob Savi se odpravi v Avstrijo, da bi nastopal na manjšem glasbenem festivalu, film pa iz petih različnih perspektiv prikaže tragikomične posledice hedonističnega uživanja članov orkestra kot tudi njihove zapletene prijateljske in družinske odnose. Luzarjev Orkester je duhovit, ganljiv in predvsem iskren poklon tovarištvu, ki se za izvabljanje gledalčevih čustev ne zateka k sentimentalizmu ali moraliziranju, pa četudi ima vse možnosti, da bi se obrnil v to smer. V stereotipni maniri tipičnega slovenskega filma je tudi tokrat eden od osrednjih motivov alkoholizem, ki je hkrati uporabljen kot komični element ter simbolni opomin na to, kako hedonistični način življenja na turnejah postopoma načne že tako skrhane medčloveške odnose. Kot že rečeno, je Luzarjev film zaznamovan s “klasičnim” stilom, ki vključuje črno-belo fotografijo, pristno naturalistično igro (pohvalno je, da so v filmu ohranili zasavsko narečje in se odpovedali knjižni slovenščini) in več minut trajajočimi statičnimi kadri, ki bi lahko delovali zastarelo, vendar Orkester proti pričakovanjem ohranja močan stik s publiko in s tem filmu daje še dodatno vrednost; neizmerno gledljivost. Drugače povedano; Orkester je esecna mojstrskega filmskega minimalizma, ki bo – upajmo – prepričal tudi največje dvomljivce v kakovost in gledljivost domačega filma.