Dobrodošli v klub 27. Skorajda mitološki klub, katerega mnogi umetniki niso zapustili živi, pričaka tudi mlado slikarko Evo (Liza Marijina), ki ne ve, kaj bi sama s sabo; ustvarjalni navdih se ji duši pod težo alkohola, drog in ponočevanja, je priložnostna ljubica svojega mentorja, stanovanje si deli z dobrosrčnim dilerjem in hiperaktivno in promiskuitetno cimro, ki lepega dne naznani, da se seli v Berlin, poleg finančnih težav pa jo pestijo tudi grenko spoznanje, da ji že tri mesece zamuja menstruacija. Prasica, slabšalni izraz za žensko, celovečerni prvenec režiserke Tijane Zinajić in scenaristke Ize Strehar, bi na najbolj preprost način opisali kot alternativno romantično komedijo, ki s seboj prinaša zvoke domačega indie rocka, punka in elektronike, hkrati pa močno diši po urbanem okolju, kjer se človek hkrati išče kot tudi izgublja. Film sicer potegne nekatere vzporednice s komedijo Ne bom več luzerka, le da je še bolj odrezav, ciničen, na trenutke že kar umazano realističen in celo radikalen, saj nonšalantno postavi ogledalo patriarhalni družbi, ki žensko obravnava kot prasico, če ta stopa izven okvirjev stereotipne podobe čustveno nestabilne gospodinje, ki skrbi za otroke in doma čaka na prihod moža. Nekaterim gledalcem se bo morebiit takšen pristop zdel preveč direkten in vulgaren, toda Zinajićeva in Streharjeva zgolj iskreno in brez dlake na jeziku spregovorita o tegobah sodobne ženske, ne da bi ob tem zveneli pokroviteljsko ali sentimentalno. Za to se velja zahvaliti predvsem odlični igralski zasedbi, kjer blesti predvsem očarljivo kaotična Liza Marijina v glavni vlogi ter pogosto pikrimi in z uličnim slengom obarvanimi dialogi. A tisto, kar bo gledalce morebiti najbolj presenetilo je to, da kako “neslovensko” film deluje; živahen tempo, spretna montaža, odličen izbor sodobne indie rock glasbe ter močan vonj po modernosti predstavljajo protipol pogosto statičnim slovenskim filmom. Prasica, slabžalni izraz za žensko zaradi svojega “radikalnega” pristopa morebiti ne bo pogodu vsakomur, toda hkrati gre za film, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialno všečnim in umetniškim izdelkom.

Eden najbolj priljubljenih slovenskih piscev Feri Lainšček s svojimi deli na nek način “rešuje” tudi domačo sedmo umetnost, saj so bili številni njegovi romani bolj ali manj uspešno preliti na velika platna (Halgato, Šanghaj, Mokuš), pa vendar je njegova daleč najuspešnejša adaptacija Petelinji zajtrk, ki je v Sloveniji postala prava filmska uspešnica in v kina privabila več kot 180 tisoč gledalcev. Tako v romanu kot filmu spremljamo grenko-sladko zgodbo o mladem avtomehaniku, ki sprejme službo pri jezikavem in s hrvaško pop zvezdo Severino obsedenem Gajašu, hkrati pa se zaplete v prepovedano afero z Bronjo, sicer ženo lokalnega vplivneža in lastnika nočnega kluba. Petelinji zajtrk je v svojem bistvu preprost film o preprostih ljudeh, ki se soočajo z ne ravno preprostimi težavami ter neuresničenimi hrepenenji, ki vedno znova trčijo ob pogosto bridko realnost, v kateri so obtičali. Če to zveni kot podlaga za še en zamorjen in tipično “slovenski” film, je strah popolnoma odveč; celovečerni prvenec režiserja in scenarista Marka Naberšnika je izredno gledljiva, duhovita in čustvena romantična komedija s primesjo social-realizma, ki gledalcu servira hitro poistovetljive like, spretno spisane dialoge, sofisticiran humor ter zaplete, ki nikoli ne sežejo v območje sentimentalizma in melodrame, navkljub – za slovenske razmere – rekordni dolžini dveh ur pa film ne deluje razvlečeno in prenasičeno. Igralske kreacije so prav tako močno na nivoju, čeprav vse v filmu zasenči fenomenalni Vlado Novak v vlogi mehanika Gajaša, ki ne dokaže (spet), da je eden najboljših slovenskih igralcev, ampak je z magično predstavo uspel svoj lik trdno zasidrati v nedrje domače popkulture in ga narediti večnega. Film ima sicer nekatere šibkejše momente (ljubezenska zgodba med mladim mehanikom in Bronjo ni pretirano zanimiva), je kot celota močan dokaz, da se slovenski film vendarle zna sporazumevati z gledalci, pri tem pa ne zapade v primitivizem in imbecilnost napol skuhanih zmešnjav kot sta Pr’ Hostar in Gremo mi po svoje. Domača filmska uspešnica Petelinji zajtrk je nepopolna, toda hkrati z enako mero duhovita kot tudi ganljiva dramedija, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.