Res je nekoliko žalostno, da Slovenci v 30. letih, odkar smo v samostojni državi, še nismo bili deležni domačega božičnega filma v pravem pomenu besede. Ne govorimo zgolj o filmu, ki se dogaja zgolj v božičnem času, ampak občinstvo nagovori z njegovimi vrednotami ter poučnimi moralnimi nauki o medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. To vrzel je končno uspel zapolniti prikupen družinski film Kapa, ki sicer sledi preverjenemu vzorcu klasičnih božičnih filmov; dva posameznika in različnih družbenih slojev po spletu okoliščin obtičita skupaj in se naučita spoštovati drug drugega. Tokrat sta to Erik, vase zaprt fant, ki živi v mladinskem domu in ves čas na glavi nosi kapo, ki mu jo sešila mama ter Lučka, razvajena deklica iz premožne družine, ki si za božič od vsega najbolj želi kužka. Ko je Erik izbran, da božič preživi z Lučkino družino, se dvojica kakopak med seboj ne razume, toda tekom nenavadnega božičnega večera se Erik in Lučka znajdeta na potovanju skozi mesto, kjer začne spoznavati samega sebe in pravi pomen božiča. Kot že rečeno, je film režiserja Slobodana Maksimovića topla zgodba o prijateljstvu in ljubezni, hkrati pa na več mestih gledalca opomni, kako mnogi za božič niso srečni in ne obrača pogleda stran od bolj resnih socialnih problematik kot so revščina ter ekscesni materalizem. Maksimović in scenaristka Saša Eržen uspeta najti idealno ravnotežje med “hallmarkovskim” sentimentalizmom ter bolj pristno človeško dramo s polno humorja, film pa je prav tako zaznamovan s prečudovitimi podobami božično okrašene Ljubljane, ob katerih si bo gledalec nedvomno spočil oči. In četudi je zgodba predvidljiva (z izjemo sladko-grenkega konca), ju ves čas pokonci držita glavna igralca, izvrstna Gaj Črnič in Kaja Podrebršek, kar je še posebej impresivno in to zgolj dokazuje, da se otroci lahko znajdejo pred kamero z ustreznim usmerjanjem s strani režiserja in preostale ekipe. Nasploh je Kapa preveč prisrčen, dobronameren in topel film, da bi mu lahko očitali kakšno večjo napako, morebiti zgolj to, da ima nekje na polovici nekoliko prepočasen tempo in da bi si na trenutke lahko privoščil kakšno šalo več. Toda kot celota je Kapa film, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, saj smo končno dobili ne zgolj prvi slovenski božični celovečerec, ampak tudi izredno gledljiv in zabaven slovenski film nasploh.

Pr’ Hostar je leta 2016 postal najbolj gledan slovenski film v samostojni državi, kar je po svoje razumljivo; poleg odličnega in intenzivnega marketinga je film s svojim preprostim in straniščnim humorjem ciljal na širšo publiko, pa četudi je bil končni izdelek s tehničnega in vsebinskega vidika močno pod povprečjem. Vmes si je ekipa vzela dobrih šest let premora in po lastnih besedah z nadaljevanjem Pr’ Hostar 2‰ želela ustvariti na vseh nivojih boljši film od predhodnika (kar niti ni tako zahtevna naloga, če smo pošteni), kar je vsekakor pohvalno. So se torej fantje kaj naučili iz svojih preteklih napak in ustvarili dobro komedijo? S tehničnega vidika je film vsekakor napredek, saj so režiser Luka Marcetić in ekipa uspeli osvojiti ravnanje s kamero, postavljanjem kadrov, zvokom in ostalimi podrobnostmi in s tega vidika je film gledljiv; daleč od presežka in še vedno poln amaterskih napak, vendar kompetentno zapakiran izdelek. Žal pa je Pr’ Hostar 2‰ toliko slabši na ravni vsebine, kjer se zdi, da fantje še vedno niso sposobni ustvariti koherentne zgodbe in zanimivega konflikta. Na hitro spacana zgodba o ponovnem odprtju “najlepšega hotela pod Alpami” je namreč po globini in domiselnosti na ravni prvega osnutka scenarija, ki pri večini filmarjev običajno roma v smeti. Tako kot pri prvem delu pričujoči film uspe na vsake toliko časa dostaviti kakšno hudomušno domislico ali dobro šalo, vendar pa okoli teh nameče ogromno mašila in prizorov, ki so v film vstavljeni zgolj za raztegovanje že tako skromne dolžine 80. minut. Še najbolj pa zmoti to, da film v prvi polovici skuša zgraditi temelje za nekakšno zgodbo, katero pa nikoli ne uspe razviti v neko smiselno zaokroženo celoto. To je še posebej očitno v zadnji tretjini filma, kjer se zdi, da je fantom enostavno zmanjkalo domislic in v zgodbo namečejo vse možne ideje v upanju, da bo katera od njih funkcionirala. Pr’ Hostar 2‰ je resda neškodljiv film za pregajanje dolgčasa, toda bil bi že skrajni čas, da fantje med snamenjem namenijo pozornost še čemu drugemu kot zgolj serviranju lenobnega humorja.