Matej Nahtigal in Zoran Benčič sta duet, ki je pred dobrimi štirimi leti prinesel še kako potrebno svežino v slovenski filmski prostor z urbano kriminalko Psi brezčasja. Film sicer ni predstavljal večjega presežka in se je nekoliko prveč zgledoval po klišejih iz žanrsko podobnih čezlužnih izdelkov, je bil pa kompetentno narejen prispevek k razvoju domačega noir filma. Letos sta se Nahtigal kot režiser in Benčič kot scenarist vrnila na “kraj zločina” s kriminalnim trilejem Korporacija, ki se prav tako odvija v podobno temačnem, ciničnem in surovem okolju kot Psi Brezčasja; v filmu spremljamo nekoliko donkihotovsko odisejado policijskega inšpektorja Leona Galla, ki skuša razkriti ozadje sumljivega nakupa zemljišča za gradnjo največjega stavbnega kompleksa v mestu, saj bi s sklenitvijo tega posla porušili barakarsko naselje, v katerem je Leon odraščal. Drugi film navezave Nahtigal – Benčič je vizualno še bolj dodelan kot predhodnik; priča smo atraktivnim širokim planom velikanskega mesta, ki (tako kot naslovna korporacija) neusmiljeno žre svoje prebivalce, dodelanim kadrom z za noir značilnim kolažem senc in svetlobe, za film noir značilnim lokacijam (umazana stanovanja, sive ceste, razkošne vile, zakajeni lokali) ter labirintskemu pripovednemu toku, kjer vse do zadnje sekunde ni povsem jasno, kdo iz ozadja premika vse figure na šahovnici. Scenarist Benčič znova na prepričljiv način razgali svet, v katerem likom preostane zgolj dvoje; ali se podredijo korupciji in nepoštenosti ali pa propadejo / umrejo. V mnogih vidikih je Korporacija viden napredek od predhodnika, čeprav s seboj vleče tudi iste napake; rahlo površinski in enodimenzionalni liki, nekatere nelogičnosti v sami zgodbi, na trenutke štorasti dialogi ter nekonsistenten razvoj zgodbe, ki šele na polovici pridobi na tempu. Kljub kiksom pa je Korporacija izdelek, ob katerem se nam za prihodnost domačega filma noir ni potrebno bati.

Priljubljeni slovenski pisatelj Mate Dolenc je v svojih številnih literarnih delih pogosto nesramežljivo razgaljal svojo strast do domačega morja, ki pa se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Agresivni turizem, naraščujoče gomile plastike v morju in ogroženo povodno življenje so postali del našega krutega vsakdana in Dolenčevo zaskrbljenost nad tem je moč izluščiti tudi v dokumentarnem filmu iOtok, pri katerem je pisatelj sodeloval z Miho Čelarjem, enim od verjetno najbolj dejavnih domačih dokumentaristov. Otožni, zasanjani in poetični film razgali zgodbo o žalostni usodi hrvaškega otoka Biševo, ki je zadnja leta postal tarča nečimrnega turbokapitalističnega turizma, zato se njegovi redki prebivalci prizadevajo za ustanovitev mestnega odbora, ki bi otok zaščitil pred njegovim dokončnim uničenjem. Dokumentarec prepričljivo in natančno izpostavi kontrast med umirjenim ritmom vsakdanjika introvertiranih in tradicionalno usmerjenih otočanov, ki si želijo zgolj v miru živeti ter lokalnimi oblastmi, ki mislijo zgolj na hiter dobiček, ves čas pa se zdi, da sta empatija in razumen dialog potisnjena v ozadje in da je končni razplet zgodbe žal že vnaprej znan. Čelar postreže z nemalo prečudovitih kadrov narave otoka Biševo in nas z beleženjem vsakdana prebivalcev subtilno opomni, kaj vse je ogroženo zaradi človekove želje po zaslužku, k še večjem poetičnem izrazu pa prispevajo Dolenčevi monologi o morju in njegovi vse bolj ranljivi naravi. Sicer je tematsko podobnih dokumentarcev ogromno in iOtok s tega vidika ne razkriva ničesar novega, vendar pa to tudi ni namen izdelka. Namen je gledalca opomniti, kam plove naš nor svet in da človeštvo naravne lepote še vedno jemlje za nekaj, kar mora obstajati iz golega razloga, da prinaša dobiček. Koliko dolgo še?