Preboj je še en prispevek k domačemu žanrskemu filmu, saj gre za prvi partizanski film, posnet v samostojni Sloveniji. Takšne vrste film zahteva ogromno tehnične spretnosti in poznavanja žanrskih pravil, prav tako pa se je ob današnji vroči politični klimi težko izogniti očitkom, da se za partizanstvo zanimajo samo radikalni levičarji, ki želijo predvsem mlade zastrupljati s “komunistično ideologijo”. Preboj ni takšne vrste film; gre za resnično zgodbo o 500. partizanih, ki v zadnjih mesecih vojne na begu pred več kot 12.000 nemškimi vojaki obtičijo na visokogorski planoti Menina planina in so podvrženi hudemu mrazu, lakoti in še posebej padcu morale. In sredi tega nemogočega položaja je komandant Franc Sever Franta prisiljen prevzeti odgovornost za preživele partizane in jih varno pripeljati nazaj v dolino. Kot že rečeno; Preboj ni političen film, ki bi gledalcu vsiljival določeno ideologijo ali pa manipuliral z zgodovinskimi dejstvi, da bi prikazal zgolj eno plat resnice. Gre za preprosto intimno zgodbo o ljudeh, ki morajo preživeti v nemogočih razmerah, pri tem pa se morajo zanašati na mnogo več kot herojske ideale in ideološke floskule. Hkrati je zgodba o preboju na Menini planini simbolični prikaz vseh vrednot partizanskega boja (tovarištvo, zvestoba in požrtvovalnost) in film vse to uspe prikazati na subtilen in nevsiljiv način. A film prepriča tudi s tehničnega vidika; je čudovito posnet, akcijske scene so presenetljivo impresivne in realistične, igra na zelo zadovoljivem nivoju in sami občutki brezizhodnosti ter obupa so dobro zajeti v pogosto hladni in temačni atmosferi. Film ima sicer nekaj napak (Rok Vihar je v vlogi nacista precej karikaturen, na trenutke pa zna zgodba zaviti v območje sentimentalnosti), a nobena ni tako usodna, da bi pokvarila splošni zadovoljiv vtis, ki ga Preboj pusti pri gledalcu. Nenazadnje gre za zgodbo o vrednotah, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.

Skupaj je po Zapelji me drugi celovečerni film Marka Santića, ki se loteva za današnje čase precej aktualne teme težavnega odraščanja mladih v nekonvencionalnih družinah. Film, v katerem svojo zadnjo filmsko vlogo odigral pokojni Jernej Šugman, pripoveduje zgodbo o homoseksualnem paru Mateju in Luki, s katerim živi tudi njegova najstniška hči Mia. Ko Matej na dopustu umre, ostane Luka sam z Mio, hkrati pa se mora soočiti z njenimi starimi starši, ki menijo, da je okolje, v katerem dekle odrašča, zanjo vse prej kot primerno. Proti pričakovanjem se film ne poglablja toliko v ostro kritiko slovenske družbe in njenega nepravičnega soočanja z drugačnostjo, ampak v ospredje postavi intimno dramo o odraslem človeku, ki je ob najbolj zahtevnih življenjskih preizkušnjah prisiljen sprejeti odgovornost ter hkrati spoznati samega sebe. Nekatere bo odsotnost konkretnejšega družbenega komentarja morebiti zmotila, vendar pa to ne pomeni, da je film sentimentalen in cenen; svoje tematike se loteva odgovorno in spravno, kar pomeni, da gledalca gani in hkrati pouči o tem, kako predsodki razdvajajo družbo in da je treba pošteno prevetriti pomen “tradicionalnih” vrednot. Pohvale vredno je tudi to, da je lik homoseksualca končno prikazan in obravnavan na prizemljen način in se ne zateka h karikaturnosti ter pretiranosti, kot je v tematsko podobnih filmih žal pogosto. Odlična igralska zasedba, kjer se še posebej izkaže Primož Bezjak, poskrbi, da ganljiva zgodba ne uide iz gledalčevega spomina, spravni epilog, ki hkrati ponudi veliko upanja, pa je morebiti nekaj, kar dandanes močno potrebujemo.