Vince Vogue Anžlovar in Andrej Košak sta bila ena izmed prvih slovenskih režiserjev v samostojni državi, ki sta uspela s svojimi filmi privabiti množice gledalcev, med drugim tudi tiste, ki so se domačega filma povečini izogibali (delno upravičeno). Tretji, ki je za seboj pustil omenjena dva in se nekaj časa kitil s titulo “najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi”, je bil Branko Đurić – Đuro s komično dramo Kajmak in Marmelada. Đuro je bil do leta 2003, ko je film izšel, že znana osebnost na domači zabavni sceni, saj je v 90. letih obnorel občinstvo s serijo Teater Paradižnik, njegov celovečerni prvenec pa se je dotaknil src z enako zabavno kot bridko ljubezensko zgodbo o brezdelnežu Božu (Đuro) in njegovem potrpežljivem dekletu Špeli (Tanja Ribič), preko katere se ponorčuje iz stereotipov, ki jih imajo južnjaki o Slovencih in seveda obratno. Prednost pričujočega filma je kakopak v tem, da je izredno gledljiv, dinamičen, poln toplega humorja, ki nikoli ne zapade v pretiravanje ali (močno) vulgarnost, poleg tega pa Đuro pusti zgodbi dihati in se je ne brani obarvati z bolj dramatičnimi trenutki. Škoda le, da film postreže s povprečnimi igralskimi kreacijami (Đuro igra samega sebe in tako v vlogo ne vloži veliko napora, Ribičeva pa večino časa deluje kot da bi bila strašansko nervozna), enodimenzionalnimi liki ter nekaterimi povsem nevmesnimi prizori (scena, kjer Ribičeva pokaže svoje oprsje, je tako nenamerno komična, da izpade patetično). Navkljub napakam je Kajmak in Marmelada spodobna zabava, ki za razliko od vulgarščin tipa Pr’ Hostar zna nasmejati gledalca in pri tem ceniti njegovo inteligenco.

Sonja Prosenc je ena od vidnejših domačih filmskih umetnic, ki s svojimi izdelki uspejo dvigniti pozornost tako doma v tujini. Prosenčeva je namreč znana po svojevrstnem poetičnem slogu in nekonvencionalnih filmskih strukturah, ki so bile izrazit že v njenem prvencu Drevo, še bolj pa v najnovejšem filmu Zgodovina ljubezni. Sam naslov je močno povezan z osrednjim zapletom, kjer 17 – letna Iva po smrti svoje matere raziskuje njeno življenje oz. zgodovino njenih skritih ljubezni, hkrati pa se spopada z občutki osamljenosti in odtujenimi odnosi med preostalimi člani družine. Prvo, kar bo gledalcu padlo v oči, je hkrati tisto, po čemer je Prosenčeva najbolj poznana; naravnost čudovita in natančna podoba filma, kjer je vsak kader kot umetniška slika, ki uspe z izvirnim minimalizmom zajeti čustvena stanja glavnih junakov in tragične razsežnosti njihove življenjske stiske. Prosenčeva uspe prepletati podobe hladnega urbanega okolja in divje narave, izrazito ekspesivna igra pa je koristno uporabljena, saj tokrat tišina pove mnogo več kot dialogi. In četudi se film loteva univerzalnih tem kot sta prebolevanje izgube in odpuščanje samemu sebi, gledalec nikoli ne dobi občutka, da je priča zlajanemu recikliranju idej, saj se ga tako zgodba kot liki dotaknejo na vseh ravneh. Počasen tempo in rahla razvlečenost bosta nekatere gledalce odbijala, toda Zgodovina ljubezni je še vedno film, ki mu je potrebno dati priložnost, še posebej zaradi nepozabne vizualne izkušnje.