Ne bom več luzerka (2018)

Rating: 10 out of 10.

Da je generacija milenijcev na trgu dela prepuščena miloščini in poniževanju, ni nič novega, vse to pa še bolj poglobi njihovo že tako močno načeto eksistencialno krizo. Eden od prvih, ki je omenjeni generaciji dal glas, je bil Nejc Gazvoda s filmom Izlet in uspešno razbil stereotipe o milenijcih kot gruži razvajenih in nediscipliniranih pamžev. Podoben pristop ubere tudi komična drama Ne bom več luzerka v režiji Urške Menart, ki se – kot že razkriva sam naslov – poglobi v svet “luzerjev” oz. mladih ljudi, ki živijo v negotovosti in strahovih, hkrati pa jim za vrat diha svet odraščanja, ki jim je vse prej kot naklonjen. Glavna junakinja filma je Špela (Eva Jesenovec), diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki se ji na pragu tridesetega rojstnega dne začne rušiti svet; vsi njeni prijatelji so jo s trebuhom za kruhom popihali v tujino (vključno z njenim fantom), sama pa trmasto vztraja v Sloveniji in se preživlja s slabo plačanimi in nestabilnimi zaposlitvami. Sinopsis filma daje vtis, da bomo priča zamorjeni in temačni socialni drami, vendar temu niti približno ni tako; Menartova resne problematike prikaže z dobršno mero prikupnega življenjskega humorja, ki pa kljub temu nikoli ne zastre žalostnih razsežnosti krize, ki jo doživlja glavna junakinja. Film odlično ujame duh modernega slovenskega vsakdanjika mladega izobraženca, ki mora odrasti, pa vendar ne ve, kako, njegova pot pa je pospremljena z navihanim optimizmom, ki gledalca hkrati poučuje kot tudi zabava. Ne bom več luzerka se ponaša z odličnimi igralskimi predstavami (Jesenovec je igralsko odkritje!), živahnim tempom in iskrenim portretom težkega vsakdanjika milenijcev, hkrati pa ne nepretenciozen način nagovori ciljno publiko in ji predvsem vlije upanja. Izvrsten generacijski film in eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let, ki brez težav konkurira ne samo evropski, ampak tudi svetovni filmski produkciji.

Komedija solz (2016)

Rating: 7.5 out of 10.

Marko Sosič je bridko dramo Komedija solz posnel v času, ko so se v slovenski družbi s prihodom množičnega vala beguncev in migrantov razpasli sovražni govor, hujskanje k nasilju ter šikaniranje vsega, kar diši po drugačnem. Kakšne posledice lahko sovraštvo pusti na človeku, skuša Sosič prikazati skozi intimno zgodbo o ostarelem invalidu Albertu (Ivo Barišič), ki se zapira za stene svojega stanovanja v Trstu, saj je prepričan, da je zunanji svet poln “tuje nesnage”, ki mu želi škodovati. Edino družbo mu predstavlja Ida (Marjuta Slamič), ki se dvakrat na teden pripelje iz Istre, da poskrbi zanj in za njegov dom. Zgodba filma se odvija v enem samem dnevu in večino časa mine v precej napetem ozračju, saj smo priča medgeneracijskemu trku; na eni strani optimistična in v življenje zaljubljena Ida, ki Alberta nagovarja k uživanju v malih stvareh (gledanje skozi okno, pogovor z vnukinjo), na drugi pa zagrenjeni in na svet jezni Albert, katerega grdo obnašanje predstavlja zgolj krinko za njegovo notranjo stisko. Sosič s filmom ne vztraja pri enodimenzionalnem portretiranju sodobnega zla (sovraštvo do drugačnosti), temveč se poglobi vanj in skuša najti razloge, ki človeka okužijo s takšnimi črnimi razmišljanji. Takšen pristop je v času, ko se pri vsaki družbeno relavantni temi zreduciramo zgolj na dve ekstremni možnosti (za nas ali proti nam), več kot dobrodošel in Komedija solz uspe gledalca vzpodbuditi k razmisleku o svet in ljudeh, ki ga obkrožajo. Filmu se sicer pozna, da je bil sprva mišljen kot kratkometražni izdelek, saj se poslužuje mnogih poetičnih prizorov, polnih (na trenutke rahlo ponavljajočega) simbolizma, nasploh pa je izdelek posnet v stilu staromodni slovenskih filmov, le da ob tem ne izpade zastarelo. Simpatična in globoka drama o ljudeh in njihovih napakah.