omična kriminalka Milice je sredi 90. let postala nepričakovana filmska uspešnica (še posebej na Dolenjskem) in danes pri mnogih gledalcih drži nekakšen kultni status. Film sicer ni bil mojstrovina, je pa glede na gverilski način snemanja in skromne finančne vložke izpadel kot neškodljiva in simpatična zabava za preganjanje dolgčasa. Ni pa mi povsem jasno, zakaj sta Sašo Đukić in Franci Kek z nadaljevanjem filma čakala kar 20 let. Glede na končni rezultat se zdi, da ta čas nista porabila za piljenje scenarija, vaje v kompetentnem režiranju ali česarkoli, kar naredi film gledljiv. Milice 2 namreč izgleda kot film, ki sta ga Đukić in Kek posnela zgolj zato, da bi vsem dokazala, da se lahko tudi na “stara leta” pred kamero obnašata pred kamero. Žal to ni dovolj, da bi upravičili obstoj tega gigantskega poloma, kateremu smo priča; obrabljene in lene šale, popolnoma raztrgana pripovedna nit ter zanič igranje gledalca sprva spravljajo v zadrego, kasneje pa že v depresijo. In če potrebujete kronski dokaz, kako neustvarjalen in len je film; ta nekje na polovici zgodbo dobesedno prekini in gledalcem ponudi serijo oglasov, ki sta jih Đukić in Kek posnela za financerje njunega zmazka. Milice 2 je obup od filma. Je film, ki se potihem zaveda, da je zanič, zato pa vanj nameče skoraj vsakega slovenskega vaškega zvezdnika, da bi ti svoje oboževalce nagovarjali k ogledu. Zaenkrat najslabši slovenski film, ki sem jih videl v svojem življenju.

Ana, novopočena mamica, kmalu po porodu hčerke ugotovi, da njenega imena ni v nobenem računalniškem sistemu. Da uradno sploh ne obstaja. Da je izbrisana. Režijski prvenec Mihe Mazzinija je kafkovsko zasnovana drama o že večkrat videnem boju posameznika z birokratskim sistemom, kjer je vsakdo brez denarja in vpliva obravnavan kot nepomembna številka. Izbrisana se – kot že razodene naslov – dotika verjetno najbolj temačnega poglavja zgodovine osamosvojitvene Slovenije, ko je bilo dobesedno čez noč več kot 25.000 slovenskih državljanov izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev, vendar pa se Mazzini tematike ne loteva jezno in agresivno, ampak ubere bolj spravljiv in umirjen ton, ki družbeno kritiko zamenja za melahnolični in čustven prikaz intimne drame o materi, ki se za svoj obstoj bori bolj zaradi tega, da bi bila ponovno združena s svojo hčerkico. Tudi predstavniki birokratskega sistema niso prikazani v nehumani luči, ampak bolj kot ljudje, ki sledijo točkam zakona kot pa lastni vesti. Pričujoči boj z mlini na veter pa kakopak ne bi bil  prepričljiv brez odlične igralske predstave Judite Franković, ki z obrazno mimiko uspe izraziti tisto, kar tisoč besed ne bi uspelo. Frankovića uspe nositi film pokonci tudi v najbolj šibkih trenutkih, ko ta postane nekoliko preveč sentimentalen (v filmu je prisotna tudi za lase privlečena plesna točka, ki enostavno ne funkcionira s preostalim delom zgodbe) in postreže z nekoliko klišejskim simbolizmom, nerodno spisanimi dialogi ter nedorečenim koncem. Izbrisana se žal ne uspe uvrstiti med najboljše predstavnike domačega filma, vendar pa ima kljub temu dovolj močnih plati, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.