Eno od večjih tveganj igralskega poklica je to, da te vloga prevzame do te mere, da se z njo popolnoma poistovetiš ter s tem ogroziš lastno eksistenco in nenazadnje psihično ravnovesje. S tem konfliktom smo se v domači filmski areni že simbolično srečevali pri Burgerjevih Ruševinah, še bolj neposredno (in gledljivo) pa se tega loteva Miroslav Mandić v drami Igram, sem, ki je sestavljena iz treh zgodb o igralcih, ki svoj poklic spremenijo v obsesijo, kar posledično vodi bodisi do osebnega propada ali prelomnih življenjskih odločitev. V prvi zgodbi, ki se odvija v Sarajevu, spremljamo mlado igralko (Luna Mijović), ki v okviru priprav na vlogo tatice začne krasti tudi v resničnem življenju, za svoje obsesije pa je pripravljena žrtvovati tudi ljubezen. Druga zgodba, postavljena v Slovenijo, predstavi igralca (Grega Zorc), ki se med raziskovanjem za naslednjo vlogo začne družiti s klošarji, vendar ga njihov svobodomiselni duh in odpadniški način življenja popolnoma prevzameta, pri tem pa ogrozi svoj zakon in poklic. Tretja zgodba gledalca popelje na Hrvašo, kjer se igralec v TV žajfnici (Goran Bogdan) nesmrtno zaljubi v svojo soigralko, vendar ta z njim noče imeti nobenega opravka. Kot pri večini slovenskih filmov, je tudi Igram, sem najmočnejši pri vizualizaciji, saj s preprosto črno-belo-sivo fotografijo prepričljivo zajame notranji nemir glavnih junakov in njihovo ujetost v prostoru in času. Liki se sprehajajo po večinoma urbanem okolju, ki s svojimi utesnjenimi prostori, razpadajočimi stabami in hladnimi ulicami predstavljajo močan kontrast z barvitostjo igralskega poklica in njegovo umetniško kreativnost. Med glavnimi igralci dominirata predvsem Mijovićeva in Bogdan, ki svoji vlogi odigrata do popolnosti, medtem ko je Zorc znova monoton in dolgočasen. Temu primerni so tudi vtisi, ki jih zgodbe pustijo na gledalcu; prva in tretja kljub nekaterim nelogičnostim, rahli razvlečenosti in prepogostim “umetniškim” kadrom (beri; kadri, katere smo prisiljeni spremljati tudi po minuto ali več, četudi niso relavantni za potek zgodbe) uspeta prepričljivo zajeti bistvo konflikta glavnih junakov in brez olepševanja prikazati posledice njunih dejanj, medtem ko je druga – slovenska – daleč najslabši del filma. Ne samo, da je povprečno odigrana in strašansko razvlečena, tudi sami liki so nezanimivi in mejijo na klasične slovenske filmske junake, ki si izmišljujejo težave zgolj iz dolgčasa. Igram, sem je povečini dobro odigran in zanimiv izdelek, ki pa na trenutke vseeno diši preveč “slovensko”, da bi pustil trajnejši vtis pri gledalcu.

Zadnja leta (še posebej s pomočjo Gazvodinega prvenca Izlet, ki bi ga lahko označili za generacijski film) je slovenski film končno uspel odpreti vrata tudi mlajši generaciji, ki s svojim specifičnim pogledom na svet, težavami ter čustveno intenzivnimi reakcijami prinaša cel kup zanimiv zgodb, primernih za filmsko upodobitev. Drama Posledice spada v kategorijo filmov o upornikih brez razloga, v tem primeru gre za 18 – letneg Andreja, ki je zaradi problematičnega obnašanja poslan v vzgojni zavod. Tam se spoprijatelji z Željkom, manipulativnim in brezsrčnim nasilnežem, do katerega pa začne Andrej čutiti več kot zgolj platonsko prijateljstvo. Posledice je v enaki meri surova kot tudi intimna drama o uporniu brez razloga,ki v nekem določenem obdobju trči ob svojo drugačnost, vendar se z njo sooča na napačne načine, bodisi s podrejanjem mentaliteti večine, jemanjem droge in alkohola ter ustrahovanjem šibkejših. Režiserju in scenaristu Darko Štante se pozna, da je študiral na Fakulteti za socialno delo in da je zgodba nastala na podlagi njegovih osebnih izkušenj, saj se dokaj občutljive problematik nasilja med mladimi, sprejemanja drugačnosti in stranpoti vzgojnega sistema loteva na izredno odgovoren, vendar še vedno brezkompromisno isksren način, kjer ni prostora za sentimentalizem, preproste rešitve konfliktov in odpuščanja za storjene napake. Z voajersko kamero, ki sledi glavnemu junaku na vsakem koraku, gledalec skupaj z Andrejem spremlja njegovo čustveno potovanje od neodgovornega mladeniča do tragičnega junaka, ki skozi brutalne lekcije začne sprejemati odgovornost za lastna dejanja. Odlične igralske predstave, spretna režija in močan scenarij, ki težke tematike spremeni v izredno gledljiv in kratkočasen film, iz filma Posledice ustvarijo še en izdelek domače filmske produkcije, ki se lahko brez težav postavi ob bok marsikateremu modernemu evropskemu filmu.