Vinci Vogue Anžlovar je s svojim celovečernim prvencem, prikupno pustolovsko komedijo Babica gre na jug, dokazal, da ni še en od tipičnih slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki se na smrt boji spogledovanja z žanrskim filmom in komuniciranja s širšim občinstvom. Navkljub temu pa ni nihče predvideval, da bo deset let kasneje šokiral s filmom, ki je sicer še vedno izrazito žanrski, vendar hkrati hladno odmaknjen od optimizma in razposajenosti svojega prvenca. Poker je namreč ultranasilna, temačna in cinična kriminalna drama, napolnjena z grotesknimi liki, brezizhodnim noirovskim vzdušjem ter stilsko dovršenim vrtiljakom sadizma in nihilizma. Film sledi Borutu, ki že v uvodnih kadrih izgubi vse simpatije gledalca; surov nasilnež ukrade avtomobil, grozi svoji nekdanji partnerki po telefonu in ponesreči povozi otroka, katerega truplo odvrže v smetnjak. Kmalu zatem pobere poklicnega hazarderja Pavleta, ki mu zaupa, da se odpravlja na partijo pokra z namenom, da zasluži ogromno vsoto denarja, zato ga Borut ustreli, prevzame njegovo identiteto in se odpravi v skladišče, kjer se začne odvijati 24-urna partija pokra. Poker je konflikten film, ki bo pri gledalcih sprožal mešana občutja, na kar pa je Anžlovar tudi ciljal; tarantinovski dialogi, ki skušajo iz prikazanega nasilja in predvsem igre pokra ustvariti globjo eksistencialno filozofijo, mrki liki, ki so moralno popolnoma izpraznjeni in živahna kamera, katero odlikuje hiter tempo ter pogosto menjave barvnih filtrov, ki obenem nakazujejo tudi nelinearnost zgodbe. Film je vsekakor obrtniško spreten, odlično odigran (izstopa predvsem Magnifico v vlogi sadističnega gangsterja) in postreže z veliko ostrimi in duhovitimi dialogi, vendar pa ga hkrati kvari pretirano spogledovanje z osnovnošolskim artizmom, šlampasto posnete sekvence strelskih obračunov in nasilja ter dejstvo, da film, ki nosi naslov Poker, vključuje zelo malo dejanskega igranja pokra. Ampak slednje je nekaj, na kar Anžlovar ves čas namiguje; ne zanima ga toliko igra, ampak njegova skoraj mistična filozofija, ki je večja od življenja. Nepopoln, vendar še vedno posrečen žanrski eksperiment.

Slovenski režiser Janez Lapajne slovi kot filmar, ki se pogosto prepušča trenutnemu navdihu in praktičnim rešitvam na licu mesta, kar je najbolj evidentno v njegovem celovečernem prvencu, romantični drami Šelestenje. Film je bil posnet v dobrih dveh tednih, snemanje je potekalo v bolj ali manj gverilskih razmerah, scenarij pa se je razvijal skozi improvizacijo in spontanost na prizorišču snemanja. Takšen “razpuščen” pristop je sicer tvegan, vendar pa lahko v rokah kompetentnega režiserja rodi dobre rezultate in Lapajne vsekakor spada v to kategorijo. Film sledi mlademu paru Katarini in Luki, ki se po sedmih letih skupnega življenja zatečeta na idilično prekmursko podeželje, da bi rešila njun vse bolj disfunkcionalen odnos. Med burnimi prepiri, neprijetno tišino in begom v naravo se dvojica začne soočati s kruto resničnostjo, ki ju čaka; Katarina najde uteho v duhovitem vojaku, ki ji ponudi nov pogled na življenje, Luka pa se mora odločiti med vztrajanje in odhodom. Kar je filmu Šelestenje moč šteti v velik plus, je njegova spontanost v dialogih in neolepšanem prikazu medsebojnih človeških odnosov, ki so lahko polni radosti kot tudi bridkosti. Lapajne spretno kombinira idilične podobe narave Prekmurja s čustvenimi vrtinci osrednjih likov, pri tem pa se nikoli ne zateka v osladnost ali sentimentalizem, za kar se lahko zahvali tudi odlični igralski zasedbi, kjer prepriča predvsem Barbara Cerar v vlogi Katarine. Navkljub temu pa se zdi, da film Šelestenje v drugi polovici nekoliko izgubi na dinamiki in se zaplete v repeticijo idej ter rahlo utrujajoče dialoge, kjer improvizacija rahlo uide nadzoru, prav tako pa so nekateri liki (vojak, ki ga odigra Grega Zorc) premalo dodelani in izpadejo kot privesek nekemu drugemu, bolj pomembnemu liku. Šelestenje je nepopoln in občasno utrujajoč film, ki pa premore dovolj smisla za humor, dramo in iskrenost, da bo prepričal gledalca.