Leto 1997 je bilo za slovenski film prelomno, še posebej po zaslugi dveh celovečernih prvencev; glasbena drama Outsider režiserja Andreja Košaka je z več kot 90 tisoč gledalci postal domača komercialna uspešnica, medtem ko je Igor Šterk z romantičnim filmom Ekspres Ekspres gojil zavidanja vredne uspehe na festivalih in med drugim pristal na rednem sporedu nekaterih kinematografov v tujini. Šterkov poklon estetiki klasičnega nemega filma (četudi film ni nem, ampak precej skop z dialogi) sledi mladeniču, ki se po očetovi smrti odpravi na brezciljno potovanje z vlakom, pri tem pa naleti na široko galerijo ekscentričnih likov; od nevrotičnega slepega potnika, strogega sprevodnika, pri katerem Ivan neprestano kupuje karto do naslednje postaje, prodajalca balonov, železničarjev, ki med vožnjo preganjajo dolgčas s poslušanjem nogometne tekme, potepuških glasbenikov pa do dvojice gluhonemih potnikov, ki v resnici nista gluhonema, v Ivanovo življenja pa nenadoma vstopi tudi ljubezen. Ekspres Ekspres je preprost in minimalističen film ceste (oz. tirov), katerega glavna odlika je brezhibno zlivanje elementov humanistične lirične drame, zavite v tople “jesenske” barve in gagovske komedije zmešnjav, ki se močno zgleduje po zapuščini francoskega mojstra neme komedije Jacquesa Tatija. Šterk z umetniško občutljivostjo in nepretenciozno držo domiselno uporabi potovanje z vlakom kot motiv iskanja izgubljenih ljudi v izgubljenem svetu, kjer se odnosi in vsakdanje življenjske zgodbe rojevajo skoraj brez besed, saj so te nepotrebne. Seveda so Šterku v veliko pomoč tudi odlična uporaba klasične glasbe, čudovita fotografija in bogat igralski ansambel, kjer je moč najti tako vzpenjajoče se zvezde slovenskega filma (Gregor Baković, Barbara Cerar) kot tudi igralske veterane (Lojze Rozman). Skupek vseh omenjenih adutov tvori prisrčen, čustven in nepričakovano duhovit film, ki jasno nakaže, da so vlaki ustvarjeni za romantiko.

Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec Urške Djukić, nadaljuje dolgo pričakovani “novi val” slovenskega filma v rokah ženskih avtoric, ki preko intimnih zgodb secirajo širše družbene probleme kot so ženska identiteta, seksualno prebujenje v negotovih letih odraščanja ter pritisk strogega patriarhata, ki še vedno vztraja pri tradicionalni delitvi spolov. Film sledi sramežljivi 16-letni Luciji, članici katoliškega dekliškega pevskega zbora, ki še ni nikoli poljubila moškega in imela menstruacije, toda notranji svet se ji začne spreminjati, ko spozna spogledljivo Ano-Marijo in med obiskom podeželskega samostana, kamor zbor odpotuje na vikend intenzivnih vaj, spozna dosedaj neodkrita in konfliktna čustva, ki jo pripeljejo do prvega seksualnega prebujenja. Kot je že moč razbrati iz samega zapleta, film Kaj ti je deklica obravnava kontrast med Lucijino intimo, ki se začne spoznavati z “grešnimi” mislimi in spolnostjo ter hladnim okoljem verskih ustanov, kjer je dotik z Bogom bistveno slajši in večnejši od fizičnega. Posebnost pričujočega filma je v njegovi močni osredotočenosti na obrazne mimike osrednjih likov, kjer je ekspresivnost njihovih čustev resnično intenzivna, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Jare Sofije Ostan, Mine Švajger in Saše Tabakovića, ki v vsakem kadru izrazijo široko paleto razpoloženj brez odvečnih dialogov. Film je tudi s tehničnega vidika čisti presežek, saj je Djukićeva režisera z izostrenim čutom za podrobnosti in tako vsak prizor napolni z majhnimi podrobnostmi, kristalno čisto in vzdušno fotografijo ter domiselno uporabo zvoka. Navkljub vsem tem adutom pa Kaj ti je deklica nikoli ne uspe docela zadeti v polno zaradi uporabe občasno nekoliko klišejskega simbolizma pa do zoprnega dejstva, da je filmov na temo seksualnega prebujenja zavrtih najstnic res ogromno in s tega vidika Djukićeva ne pove oz. pokaže nič kaj bistveno novega. Kaj ti je deklica je tako še ena o vrsti predvidljivih zgodb o najstnicah, ki se spoznajo s čari spolnosti, vendar je pri tem vsaj iskrena in sofisticirana.