Izlet, celovečerni režijski prvenec Nejca Gazvode, ki delno temelji na njegovi istoimenski kratki zgodbi, bi lahko označili za prelomnega v smislu, da je eden od prvih slovenskih filmov, ki je uspel nagovoriti generacijo milenijcev in njihove temeljne eksistencialne dileme. Negotova prihodnost, nostalgična preteklost, od katere so ostali samo še sladki spomini, strah pred vstopom v pogosto krut svet odraslosti in zamolčane zamere srečajo osrednje like pričujočega filma, ki se po desetih letih odpravijo na kratek izlet proti morju, vsak pa s seboj nosi delež lastnega bremena in frustracij. Grega (Jure Henigman) je vojak, ki je razklan med bojiščem v tujini in domovino, Živo (Nina Rakovec) preganjajo skrivnosti iz preteklosti in sedanjosti, medtem ko Andrej (Luka Cimprič) pod fasado cinizma, žaljivk in pritoževanja nad vsem, kar leze in gre, skriva dejstvo, da je osamljen in nerazumljen. Izlet je minimalistični film ceste, kjer se zgodba razvija ne preko dogodkov, ampak preko izrisovanja zapletenih človeških odnosov ter izpostavljanja njihovih stisk, s katerimi se bo najverjetneje poistovetil vsak milenijec, ki je v podivjanem kapitalizmu potegnil “ta kratko”. Gazvodi uspe z relativno nizkim proračunom ustvariti iskreno, mestoma duhovito, predvsem pa ganljivo sliko generacije mladih, ki se zaradi strahu pred sedanjostjo in prihodnostjo oklepa nostalgije, hkrati pa s pomočjo preproste, vendar čudovite fotografije mirne obmorske narave zajeti melanholičnost zgodbe, ki ne prinaša enostavnih odgovorov. Seveda pa film ne bil tako uspešen brez izvrstnih igralskih predstav Henigmana, Cimpriča in Rakovečeve, spretno spisanih in življenjskih dialogov ter nepozabne umirjene glasbe kolektive New Wave Syria. Kombinacija vseh opisanih adutov iz filma Izlet ustvarijo ne zgolj generacijsko umetnino, ampak vedno aktualno zgodbo o strahovih vsakega mladega človeka, ki se zatakne na poti v zrelo življenjsko obdobje.

Duša (Polona Juh) je prototip sodobne ženske; osamljena tridesetletna učiteljica plesa, ki je razklana med pogosto odsotnim očetom (Zlatko Šugman) in jezikavo dominantno mamo (Marijana Brecelj), vržena v razmerje s poročenim moškim, s katerim pričakuje otroka ter zaznamovana s krizo srednjih let, ki zna biti za ženske še posebej naporna izkušnja. Povrhu tega pa še zgrožena ugotovi, da jo nekdo že lep čas naskrivaj opazuje “pod njenim oknom”; na smrt zaljubljeni (in še toliko bolj sramežljivi) mladenič, ki ji želi povrniti vero v moške. Pod njenim oknom je tiha in intimna romantična drama, začinjena z življenjskim humorjem, s katero želi režiser in scenarist Metod Pevec upočasniti gledalčev čas in ga spomniti na majhne trenutke radosti in grenkobe osebe, zataknjene na poti v zrelo življenjsko obdobje, obenem pa izpostaviti nenavadno moč ljubezni, ki sreča človeka v pogosto nepričakovanih, absurdnih oblikah. Na papirju se zdi, da je Pod njenim oknom film, ki ga v današnjih vse bolj naspidiranih in kaotičnih časih, še kako potrebujemo, kar delno drži, vendar pa je Pevca pri zasanjanosti očitno zaneslo in je tako ustvaril komorno romantično dramo, ki venomer hodi na zelo tanki meji med prikupnostjo in dolgčasom. Navkljub občasnim prebliskom tople duhovitosti in prizemljenim pristopom do obravnavanja večno aktualnih tem, s katerimi je obremenjen sodobni človek, je Pod njenim oknom film, ki mu kronično primanjkuje tisto, kar nosi glavna junakinja v svojem imenu; duša. S tehničnega vidika skuša film nerodno kopirati retro stil staromodnih filmskih romanc iz 80. in 90. let, kar ga avtomatsko dela zastarelega oz. krepko za časom, še slabše pa jo odnese nevznemirljiva vsebina, ki vključuje (namerno) zaspane igralske predstave, pogosto nerodne dialoge ter splošno pomanjkanje kakršnekoli motivacije, da bi film Dušino zgodbo predstavil na zanimiv in gledljiv način. Pod njenim oknom je ekvivalent filma, ki ti obljublja čustveno potovanje, vendar ob prihodu na končno postajo za seboj pusti zgolj zehanje.