Slovenski filmi | RAZGLEDANO

Integracija priseljencev v novo okolje je ena od (mnogih) tem, ki razdvajajo Slovence, še posebej zaradi tega, ker sta v tovrstnih debatah najbolj glasna dva nasprotno ekstremna pola; na eni strani tisti, ki od priseljencev zahtevajo, da se odpovejo svoji kulturi, jeziku in navadam in postanejo “reprogramirani” Slovenci, na drugi strani pa tisti, ki koncept integracije zavijajo v vato čustvene manipulacije in zagovarjajo mnenje, da je “breme” omenjenega procesa v domeni države in pristojnih institucij. Dejstvo pa je naslednje; uspešna integracija je obojestranski proces, kjer vsak prispeva k dobrim rezultatom in celovečerni dokumentarec Novi sošolci je lep primer takšne uspešne prakse. Film v režiji Tonija Cahunka sledi štirim otrokom albanskih priseljencev skozi težavno osnovnošolsko obdobje, ko se morajo soočiti z novim okoljem, zahtevnostjo slovenskega jezika in drugimi ovirami kot to stereotipi, predsodki in strah širše družbe pred “drugačnostjo”. Dokumentarec vključuje vse elemente, ki bi iz zgodbe o otrocih priseljencev ustvaril solzavo in za lase privlečeno moralko, vendar temu na srečo ni tako; Novi sošolci je sicer konvencionalen, vendar hkrati poglobljen, skrbno dodelan in bogato informativen film, ki uspešno razbije predsodke na več frontah; med drugim dokaže, da je uspešna integracija v novo okolje vsekakor možna, hkrati pa najde dovolj časa za izpostavljanje iznajdljivosti šol, ki so ob množičnem porastu priseljencev iz Kosova (pred desetimi leti jih je bilo v Sloveniji zgolj tisoč, danes pa kar petnajstkrat več) prisiljene improvizirati, saj jih šolski sistem prepogosto pušča na cedilu. Cahunkov film z ravno pravšnjo mero empatije pokrije izredno kompleksno tematiko, pri tem pa ostaja kritičen do obeh strani; do širšega okolja, ki priseljencem na daje pravih priložnosti in do (predvsem) staršev priseljencev, ki se pri vzgoji otrok prepogosto zatekajo v prostovoljno getoizacijo ter zavračajo stike z “novim svetom”. Novi sošolci je ganjiv, poučen in poglobljen dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak, še posebej tisti, ki so še vedno varno zaprti v svoj milni mehurček predsodkov in strahu pred drugačnostjo.

Smrt. Beseda, ob kateri se večina ljudi še vedno strese od strahu. Beseda, ki v naših očeh naznanja konec nečesa (običajno) prijetnega, slovo od ljubljene osebe ali pa zavedanje, da ljudje ne moremo kljubovati naravnim procesom, katerega pomemben del je tudi smrt. Kako ranljivi smo ljudje? Zakaj ne moremo ubežati smrti? Se bomo smrti kdaj nehali bati? To so samo nekatera vprašanja, s katerimi se sooča observacijski dokumentarec V tišini življenja režiserke Nine Blažin, ki je s kamero spremljala zadnja leta v življenju priljubljene novinarke in profesorice Mance Košir (1948-2024). Globoko intimen in ganljiv film je sicer sestavljen iz dveh zgodb, ki se razvijata vzporedno; v prvi spremljamo Koširjevo, ki ji leta 2019 postavijo diagnozo raka in med zahtevnim zdravljenjem bolezni navdihujoče premleva vprašanja o življenju in smrti, v drugi pa režiserka spregovori o nedavni izgubi svojega očeta in preko poetičnih domačih posnetkov s svojo mamo dokumentarcu doda še globjo čustveno noto. Vzporedno vodenje dveh zgodb zna biti zahtevno opravilo, toda Blažinova ta izziv premaga brez težav in ustvari globoko razmišljujočo, nepričakovano duhovito in ganljivo meditacijo, ki v prvi vrsti dokaže, zakaj je bila Koširjeva v očeh širše javnosti vedno obravnavana kot ena najbolj priljubljenih slovenskih intelektualk in motivatork. Njene preproste, vendar izredno tople besede, ki so začinjene z močno spiritualno držo, še tako ciničnemu gledalcu sežejo globoko v srce in mu odprejo nove poglede na tematike, pred katerimi sicer vsi bežimo. Kar pa je pri pričujočem filmu najbolj pohvalno, je to, da navkljub optimističnemu vzdušju najde čas za realističen prikaz napredujoče bolezni portretiranke, ne da bi ob tem dajal vtis cenene eksplotacije ali vsiljive sentimentalnosti. V tišini življenja je dokumentarec, ki bi ga moral videti vsakdo in ob katerem bo gledalec začel bolje ceniti življenje in posledično tudi smrt.