Preden se je režiser videospotov in oglasov Sašo Podgoršek lotil svojega celovečernega prvenca, je bil znan predvsem po tesnem sodelovanju z nekaterimi najvidnejšimi imeni slovenske alternativne glasbene scene kot sta Laibach in predvsem brežiški veterani Demolition Group. Zato ne preseneča, da je film Temni angeli usode nastal v navezi s frontmanom zasedbe Goranom Šalamonom, v glavnih vlogah pa nastopijo kar preostali njeni člani. Alternativna farsa je postavljena v vasico, kjer si oblast delijo Prerok, Župnik, Predsednik, Šef policije in Sodnik; vsi po vrsti so nemoralni, nasilni, sadistični, hinavski in lažnivi predstavniki avtoritativne oblasti, ki pod krinko “duhovnega prebujenja vesolja” in drugih newagerskih floskul vodijo dobro organizirano združbo nasilja, korupcije in zlorab. Ko pa se na sceni pojavi naivni predsedniški protikandidat Ivan, ki želi v vasico vnesti pozitivne spremembe, se peterica združi v skupinskem uničenju njegovega kariernega in zasebnega življenja, kjer sta za tarči izbrani tudi nezadovoljna žena Justina in razpuščena hči Eva, ki se zaplete v razmerje z enim od članov Prerokove verske skupnosti. Temni angeli usode je film, kateremu se pozna, da ga je posnel režiser glasbenih videospotov; četudi gre za dva različna medija, njuna kombinacija v primeru pričujočega filma deluje izredno prepričljivo in ustvari briljantno zmontirano in vizualno atraktivno gledalsko izkušnjo, ki venomer ostaja na meji med alter-rock opero, tragedijo absurda in groteskno satiro. Samozavestna režija in močan scenarij služita temu, da film izlušči večno aktualen in za slovenske razmere skoraj preroški družben komentar o zlorabi oblasti in moralni izprijenosti tistih, ki se postavijo v vlogo človeških bogov in naivnim množicam prodajajo prazne sanje. Odlične igralske predstave, duhoviti dialogi in seveda odlična glasba odtehtajo nekatere pomanjkljivosti filma kot so občasna vsebinska predvidljivost in šibki ženski liki, ki so (morebiti namerno) omejeni na spolne objekte. V današnjem času vzpona skrajnih političnih gibanj in populizma se zdi, da film Temni angeli usode ostaja zlovešče aktualen. Žal to še kako drži.

Leto 1948. Povojna Jugoslavija se po usodnem sporu med Titom in Stalinom znajde na ideološkem razpotju; želi se distancirati od vplivov tedaj močne Sovjetske zveze, hkrati pa nehote odpira vrata “dekadentnemu” zahodu, ki s svojimi vplivi ogroža socialistično vero v industrijski, agirkulturni in tehnološki napredek. V to napeto družbeno in politično klimo je postavljena glasbena drama Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica v režiji Karpa Godine, ki obravnava jazz glasbo kot znak upora; nad omenjeno glasbeno zvrstjo so namreč zelo navdušeni člani radijskega orkestra, ki morajo po navodilih oblasti kreniti na turnejo po deloviščih, zadrugah in gradbiščih, da bi z glasbo krepili moralo med ljudmi in utrdili njihovo vero v socializem. Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica je duhovit, poetičen in melanholičen film ceste, ki je hkrati strukturiran kot Godinov krik upora zoper vse režime, ki iz ljudi delajo sužnje; poudarek je resda na utopičnem socializmu in njegovem odkriti zlorabi umetnosti v propagandne namene, vendar pa je moč potegniti ogromno vzporednic tudi z aktualnim kapitalizmom, kjer je propagadno zamenjala tržna privlačnost. Film uspe z odlično igralsko zasedbo (ni naključje, da večino nastopajočih predstavljajo vidnejša imena slovenske alter / punk scene 80. let kot so Peter Mlakar, Zvonko Čoh, Marko Derganc in proti koncu filma celo skupina Pankrti), ironičnim smislom za humor ter domiselnimi eksperimentalnimi vložki postaviti iskren spomenik uporniškim generacijam, ki jim umetnost pomeni pot do osebne svobode (v primeru pričujočega filma je to jazz glasba), hkrati pa je gledalcem posredoval subtilno kritiko represivnih sistemov. Edina vidnejša slabost filma pa je njegova (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo in njene like nekoliko nedodelane, toda kot celota je Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica še vedno udaren in pomemben film, ki ostaja tudi danes aktualen.