Resnično pogrešam takšne komedije, kot je Palookaville. Drugače povedano; resnično pogrešam komedije, ob katerih se ne počutim, kot da mi žalijo inteligenco. Pogrešam komedije, ki znajo najti ustrezno ravnotežje med neumnim in zabavnim. Pogrešam komedije z močno zgodbo ter človeškimi liki, s katerimi dilemami se lahko identificira skoraj vsak. Tale prefinjena črna komedija o treh zgubah, ki se odločijo oropati oklepni kombi z vrečami denarja, je ob izidu leta 1995 ostala nekoliko spregledana (verjetno zaradi mnogih podrobnosti s Tarantinovo klasiko Pulp Fiction), vendar pa v mojih očeh predstavlja enega najbolj zabavnih in domiselnih filmov 90. let. Če se izrazim malce po domače; vse v filmu štima. Odlična igralska zasedba, kjer zasijeta predvsem Vincent Gallo kot gobezdavi pridanič in William Forsythe kot asocialni ljubitelj psov, nam z lahkoto približa glavne junake kot simpatične barabe, ki se nočejo zatekati h kriminalu, vendar jim življenje ne ponuja drugega izhoda. In za vse komedijante, ki menite, da brez vulgarnosti in primitivinih štosev ne gre; pričujoči film je zgovoren dokaz, da lahko gledalca spraviš v smeh s toplim humorjem, ki je venomer oster, po drugi strani pa niti malo žaljiv. In tudi ko zgodba postane absurdna, ne dobimo občutka, kot da so zapleti za lase privlečeni in sentimentalni. Palookaville je moja vrsta filmske komedije.

Filmski režiser James Gray je najbolj znan po številnih kolaboracijah z igralcem Joaquinom Phoenixom in verjetno ni treba poudarjati, da gre za unikaten talent sedme umetnosti. Če potrebujete še dodaten dokaz, potem si oglejte njegov prvenec, surovo družinsko dramo Little Odessa, ki je po dokaj brezkompromisno mračnem tonu in popolnem odmiku od hollywoodske odrešeniške sentimentalnosti nedvomno težka pilula za marsikaterega gledalca. Film o disfunkcionalni družini ruskih imigrantov židovskega porekla, ki se prebija skozi težak vsakdanjik hladnih ulic Brooklyna, je zaznamovan s pristnim realizmom (lahko bi že rekli, da gre za naturalizem), ki ne želi manipulirati z gledalčevimi čustvi in zatorej tudi ne čuti usmiljenja, ko nam nakloni shakespearijasko zasnovano družinsko tragedijo, pri kateri ni moč pričakovati srečnega konca. Glavni junaki so vsi po vrsti zaznamovani z osebnostnimi madeži (nasilni očetje, poklicni morilci, mladostniški prestopniki), vendar pa so obenem predstavljeni na tak način, da nam je za njihove usode celo mar. Mogoče tudi zato, ker nam film posreduje zgodbo, skrito za zidovi marsikaterega stanovanja navidez srečnih družin. Seveda pa bi vse skupaj bilo zaman, če ne bi za kompetentnim scenarijem stala odlična igralska zasedba, kjer se kakopak najbolj izkaže Tim Roth. Film Little Odessa bi zaradi svoje mračnosti in pesimizma znal koga odvrniti, vendar pa je njegova surova klofuta premočna, da bi jo kar pozabili. Srhljivi realizem.

Ocena 4