Srebrni filmski spomeniki | RAZGLEDANO

Z uspehom Tarantinove klasike Pulp Fiction se je Hollywood v drugi polovici 90. let spustil v tekmo, kateri bo naslednji film, ki bo prepričljivo posvojil zmagovalno formulo kombiniranja suspenza, črnega humorja, popkulturnih referenc, ekscesnega nasilja, odrezavih dialogov in predvsem nihilističnega vzdušja. Eden od teh poskusov, ki se resnično trudi pustiti močan vtis, je tudi kriminalni triler Things to Do in Denver When You’re Dead, ki se lahko pohvali iz impresivno zvezdniško igralsko zasedbo (Andy Garcia, Christopher Walken, William Forsythe, Bill Nunn, Treat Williams, Christopher Lloyd, Steve Buscemi, Fairuza Balk), vendar pa je bil film ob izidu deležen bolj ali manj negativnih kritik, ki so ga odpravile kot slabo kopijo Tarantinovih krimičev, občinstvo pa ga je popolnoma spregledalo. Film sledi nekdanjem kriminalcu Jimmyju, ki se sedaj preživlja kot direktor podjetja, ki snema video oporoke na smrt bolnih ljudi. Nekega dne ga na svoj dom pokliče njegov nekdanji šef, vplivni gangster in mu ponudi visoko vsoto denarja za preprosto nalogo ustrahovanja novega partnerja dekleta, ki je pred tem bilo zaročeno z njegovim problematičnim sinom. Jimmy zbere skupino nekdanjih tovarišev in se odpravi na delo, vendar pa se posel tragično zaključi z dvojnim umorom in jezo gangsterja, ki se odloči za krvavo maščevanje. Things to Do in Denver When You’re Dead si vsekakor ne zasluži negativnega slovesa še enega tarantinovskega klona, kar pa ne pomeni, da je film popoln. Daleč od tega; pestijo ga predvsem nedodelana zgodba z mnogimi slabo pojasnjenimi preobrati, slabo razdelani liki (še najbolj dodelan je Jimmy, ki pa je ironično tudi najmanj zanimiv), nepotrebni romantični vložki ter dejstvo, da se film mnogo prepogosto zanaša na stil kot na vsebino. Navkljub vsem tem napakam pa gre še vedno za povsem spodobno žanrsko zabavo s posrečenim črnim humorjem, odličnimi igralskimi predstavami ter zadovoljivim živahnim tempom, ob kateremu gledalcu ni nikoli preveč dolgčas. Things to Do in Denver When You’re Dead tako res vedno tiči v senci Tarantinovih krvavih klasik, vendar pa premore dovolj energije, humorja in napetosti, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.

Leta 1977 so bile ulice New Yorka zaznamovane z mnogimi spremembami; z drogami in seksom zaznamovana disko kultura je doživljala svoj zaton, poletni meseci so bili zaznamovani z neprestanimi izpadi električne energije ter obupnim vročinskim valom, dodatno paniko pa je med ljudmi sprožil serijski morilec po imenu Samov sin (Son of Sam), ki je z revolverjem prežal na mlade zaljubljence in jih šest tudi umoril. Duh usodnega poletja je skušal zajeti tudi celovečerni film provokativnega režiserja Spika Leeja z naslovom Summer of Sam, ki preko zgodbe o lovu na morilca razgali psihološki portret različnih stanovalcev soseske v severovzhodnem Bronxu. Vinny (John Leguizamo) je frizer, kateremu zaradi številnih skokov čez plot grozi razpad zakona z lepo Dionno (Mira Sorvino), medtem ko se v njegovo življenje vrne najboljši prijatelj Richie (Adrien Brody), ki se je navdušil na punk gibanjem in s svojim nenavadnim stilom oblačenja ter čudaškim obnašanjem zbuja ogromno negativne pozornosti med prebivalci soseske. Ko policija ni sposobna najti morilca, so mnogi prepričani, da za umori stoji Richie.

Filmi Spika Leeja imajo skoraj vedno istega imenovalca; problematiziranje rasizma in vse prej kot bleščečega položaja temnpoltih skupnosti v Ameriki. Ravno zato je Summer of Sam rahlo nenavaden izdelek, saj se zgoraj omenjenih tem (vsaj neposredno) ne loteva, ampak namesto tega postreže s širšo sliko dogajanja v drugih polovici 70. let, ko je svet, zaznamovan z optimizmom disko kulture, hedonističnim odnosom do življenja ter duhovno neobremenjenostjo, nenadoma trčil ob surovo resničnost; disko je umiral pod težko prebujajočega se punka, nezaščiten seks in droge so začele pobirati svoj davek v obliki virusa HIV, nekdaj bleščeče ulice velikega mesta pa so bile zaznamovane z nasiljem in grozo, personificirano v Samovemu sinu, morilcu novih časov. Summer of Sam je film z mnogimi aduti; močna igralska zasedba, prečudovita fotografija, ki več kot prepričljivo zajame dekadentno poletje ’77 in nemoteče prepletanje fikcije z resničnimi dogodki okoli lova na Samovega sina. Žal je film na trenutke žrtev lastnih ambicij, saj se močno zgleduje po klasikah Roberta Altmana in predstavi široko galerijo likov, katerih pa nikoli ne razvije do konca (z izjemo Vinnyja) in tako izpadejo kot figure z nalogo zapolnitve posameznega kadra, še bolj pa bodejo v oči izraziti stereotipi, ki pa so – vsaj kar se portretiranja belske skupnosti tiče – skoraj zaščitni znak vsakega Leejevega filma. Navkljub temu je Summer of Sam zelo dober, če ne celo najboljši film Spika Leeja, saj je bistveno drugačnejši od večine njegovih izdelkov. Včasih so spremembe tudi koristne.

Ocena 4