David Mamet je eden najpomembnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ki je s svojimi kultnimi igrami kot sta Glengarry Glen Ross in Edmond globoko zarezal v cilje ameriških sanj in njihovih nesrečnih udeležencev, ki zaradi lastnih ambicij in (predvsem) pogoltnosti neslavno propadejo. American Buffalo je njegova manj znana, a zato nič manj pomembna igra, ki se znova osredotoča na ljudi iz dna družbe, ki se želijo hitro povzpeti na vrh, četudi jim okoliščine tega ne bodo nikoli dovolile. Filmska adaptacija v režiji Michaela Correnteja je tako kot igra skoraj v celoti postavljena v notranjost trgovine z rabljenimi predmeti, katere lastnik Don (Dennis Franz) se je sprijaznil z življenjem nepomembnega delavca, medtem ko njegov impulzivni in ne pretirano bistri prijatelj Teach (Dustin Hoffman) trmoglavo vztraja pri iskanju idealne priložnosti, ki bi mu pomagala obogateti. Dvojica načrtuje rop domnevno premožnih kovancev, ki so v lasti ene od Donovih strank, k sodelovanju pa povlečeta tudi mladoletnega Bobbyja (Sean Nelson), toda kmalu se med tremi razvije konflikt, ki se kakopak vrti okoli vprašanje razdelitve plena. Memetove igre so bile ponavadi izvrstno adaptirane za veliko platno, a v primeru American Buffalo je prišlo do rahle izgubljenosti v prevodu, kar na pomeni, da imamo opravka s slabim filmom. Odlična igralska zasedba, vzdušna atmosfera, ki navkljub omejenim lokacijam dobro zajame brezup urbanega velemesta ter vedno odrezavi Memetovi dialogi kakopak pritegnejo veliko pozornosti, vendar pa se navkljub temu zdi, da bi pričujoča igra morala ostati na odrih, saj se s filmom marsikaj izgubi, še posebej dinamika. American Buffalo je navkljub slabi uri in pol precej počasen film, ki se na več mestih vleče in spopada z “gledališkimi koreninami”, zato se zna zgoditi, da bo gledalec z mislimi nekajkrat odtaval stran od dogajanja. Kljub temu je pričujoči film še vedno dovolj močan, da bo zadovoljil apetite oboževalcev sodobne ameriške dramatike in predvsem Memetovih mojstrovin.

Velikanski uspeh Fincherjeve kultne klasike Se7en je v drugi polovici 90. let rodil invazijo enigmatičnih psiholoških trilerjev, ki so se spogledovali z mračno estetiko noir filmov in srhljivk z okultnim ozadjem. Mednje spada tudi nadnaravni triler Fallen, ki je ob izidu leta 1998 finančno pogorel in naletel na mešane kritiške odzive, vendar je tekom časa pridobil na veljavi in dandanes drži status krivično spregledanega kulta. V filmu spremljamo policijskega detektiva Johna Hobbsa (odlični Denzel Washington), ki je priča usmrtitvi sprevrženega serijskega morilca Edgarja Reesa, kmalu po njegovi smrti pa začnejo mesto pretresati brutalni ritualni umori, ki so las podobni tistim, katere je izvrševal Reese. Fallen je film, ki prepleta elemente klasičnega kriminalnega trilerja in biblične drame z ogromno poudarka na krščanski simboliki, ne da bi ob tem film zapadel v religiozno moraliziranje ali propagadno. Glavni namen pričujočega filma je zabavati gledalca in s tega vidika je več kot uspešen; odlična, pa četudi nekoliko neizkoriščena zvezdniška igralska zasedba (poleg Washingtona nastopajo še John Goodman, Donald Sutherland, James Gandolfini in Elias Koteas), dober suspenz, prepričljiva temačna atmosfera, ki izvrstno povzame tesnobnost urbanega okolja (seveda se ne more kosati z mojstrstvom Fincherja) in domiselna uporaba zvoka kot elementa strašenja filmu koristijo, da drži gledalca v napetosti vse do zadnje minute, zgodba pa je ravno dovolj preprosta kot tudi kompleksna, da ji ni težko slediti. Okvirni zaplet, ki je razkrit nekje na polovici filma, se bo morebiti komu zdel absurden in glede na ves potencial, ki ga zgodba do tiste točke ponuja, nekoliko izniči privlačno skrivnostnost, film pa bi si prav tako privoščil nekoliko zgoščen tempo, še posebej v zadnji tretjini, ki je nekoliko razvlečena. Fallen je daleč od popolnega filma, vendar pa je njegov sedanji status kulta upravičen, saj predstavlja čisto spodoben obrok za filmske gurmane.